Zgodbe časa v zaskvotani graščini

Baročni dvorec Novo Celje v Dobriši vasi pri Žalcu nas je, obiskovalce razstave Zgodbe časa: Maks Kavčič, Miha Maleš, Marij Pregelj, Alen Ožbolt, v petek zvečer sprejel s svojo baročno avro. Kustosinji razstave vrhunskih umetnikov sta Alenka Domjan, ki je kurirala Ožbolta in Kavčiča, ter Breda Ilich Klančnik, ki je izbrala dela Mihe Maleša in Marija Preglja. Štirinadstropni dvorec Novo Celje je danes, kljub svoji arhitekturni dediščini, izbrisan stavbni objekt, potisnjen na smetišče pozabe. Domjanova prizna, da so ga umetnostni zgodovinarji, razstavljavci zaskvotali. K sreči jim žalska občina in tudi Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec pa kulturno ministrstvo kar stojijo ob strani. Vsaj toliko, da od časa do časa pripravijo v domu prve slovenske pesnice Fanny Haussmann kakšno odmevno razstavo. Lokacija je odlična - glede na enako oddaljenost od Maribora in Ljubljane, tudi številna publika je bila z obeh koncev na otvoritvi. Bila je slavnostna s kvalitetnim glasbenim nastopom dveh mladih profesoric z žalske glasbene šole Rista Savina, flavtistke Nine Fajfar Baša in pianistke Melite Estigambia Vilasanti.

Črni oblak Alena Ožbolta

V slavnostni dvorani med uvodnim koncertom je bila prava priložnost za kontemplativno ogledovanje stropa, ki ga je kipar in slikar Alen Ožbolt vsega poslikal s črno akrilno barvo. Teman svod nad baročno dvorano je drzna intervencija. Črni oblak, kot jo je poimenoval umetnik, grozeče prekriva zgodovinsko preteklost, sedanjost in komunicira na sodoben način z minulim. Izginulo slikarsko opremo je Ožbolt nadomestil z novo umetniško intervencijo. Obiskovalec je postavljen pod črno gmoto, ki visi nad njim in se ne sklada več z videnim v nebesnem svodu. Umetnik je likovno formo naselil v zgodovinsko referenčnem prostoru, izpovedal je zgodbo sodobnika o resničnosti krizne sedanjosti.
Na stene, kjer so nekoč visele slike, je umetnik namestil čisto bele keramične venčke - reliefne "pikture". Če se ozremo po prostoru, so ti reliefi slike, kot pravi Domjanova, asociacija na baročne okruške, ki sijajno koresponodrajo s preteklimi stoletji. Kamnita kamina pa sta na vsaki strani dvorane postala prizorišče instalacije "lažni ognji". Razbito steklo v kaminu, z različnimi lomi in barvnimi odbleski, ustvarja sugestivno iluzijo, optično žarenje, plamene v bistvu. Alen Ožbolt je letnik 1983 in edini živo prisoten razstavljalec. V sopostavitvi z veliko trojko slovenskih slikarjev, Kavčiča, Maleša in Preglja, predstavlja današnji odgovor na "zgodbe časa".
Kdaj so se vsi trije umetniki ustvarjalno srečali? Leta 1950 so skupaj razstavljali v Moderni galeriji v Ljubljani in ta razstava je omogočila vnovič sozvočje med linijo in barvo treh vznemirljivih slovenskih umetnikov, ki so svojo ustvarjalno pot začeli že pred drugo svetovno vojno.

Kavčič: barvni poetični realizem

Breda Ilich Klančnik je za razstavo v Novem Celju izbrala gvaše mariborskega slikarja, restavratorja, scenografa in pedagoga Maksa Kavčiča (1909-1973). Zanj je kritik Luc Menaše 1950. po tisti skupni razstavi trojice v Moderni galeriji zapisal, da je "zaenkrat najvidnejši mariborski slikar". Umetnikova "brezmejna širina", kot jo imenuje kustosinja, je izžarevala iz celotnega opusa. "Bil je zamaknjen v naravo, teater, v prostor bogatih literarnih zgodb, med študente, ulične posebneže, ki so našli življenje v njegovih podobah. Kavčič je izhajal iz zagrebške likovne akademije, kjer je spoznaval širino likovnega znanja: od risbe do razkošja in žlahtnega komponiranja barve, od stvarjenja figure do pretanjenega posluha življenjskega tkiva v naravi." V Zagrebu so bili šolani tudi Marij Pregelj, Zoran Mušič, Gabrijel Stupica, Nikolaj Pirnat ..., vsi Kavčičevi sopotniki. Po mnenju Ilich Klančnikove sta bili preprostost in slikovitost Kavčičevi spremljevalki do poznih šestdesetih. Sledila je monumentalna figura, ki je prevzela vse miselne in slikarske odtenke, vsa sporočila in spoznanja. Še posebno motiv ženskega akta je pogost, razgiban in lebdeč - na pragu abstrakcije. Veselimo se izida obsežne knjige o Kavčičevem življenju izpod peresa hčerke, akademske slikarke Metke Kavčič in drugih avtorjev. Na petkovi otvoritvi sta bili navzoči hči in žena umetnika.

Maleš in Pregelj

Kot je povedala kustosinja Ilich Klančnikova, so se v izbor Maleševih del iz bogate zapuščine samodejno ponujale tapiserije in poslikana keramika. Na razstavi je sugestivno prezentirana. V običajnih pregledih Mihe Maleša (1903-1987) je vedno grafika, saj sodi ob Jakcu med pionirje črno-bele pripovedi na Slovenskem. Pa tudi monotipija je njegova priljubljena tehnika, ki je most med grafiko in slikarstvom. Slikarstvu dolguje sproščeno in gibko potezo čopiča, ki jo premore zlasti občutljiva tehnika akvarela. Odločitev za grafiko je po slikarjevih besedah sprva spodbudilo predvsem pomanjkanje denarja za nakup dragih platen in barv. Ko se je naselil ob robu Tivolija leta 1933, si je v zgradbi Pod turnom uredil atelje, iz tega časa je med drugim serija prizorov iz ljubljanskega parka. Tudi portret hčerke Travice, prav tako navzoče na odprtju, je na razstavi.
Marij Pregelj (1913-1967) je eden najpomembnejših slovenskih modernistov, s povsem avtonomno likovno govorico. Bil je slikar, grafik, ilustrator, tudi tapiserije, mozaike, freske je ustvaril. Na razstavi v dvorcu Novo Celje občudujemo med drugim njegov cikel ilustracij k Homerjevi Iliadi iz leta 1950. Obsežen opus Marija Preglja je bilo mogoče do 20. maja občudovati na veliki retrospektivi v Moderni galeriji v Ljubljani.