Volan življenja je v tvojih rokah

Ko začne odkrito razlagati o svojih zdravstvenih težavah, pa ni človeka, ki je ne bi še občudoval.

S sladkorjem 21 milimolov na liter še na sprehodu s psom

Tako, kot je posebna Mateja, je posebna tudi njena sladkorna bolezen, ki pravzaprav ni ne tip 1 in ne tip 2.

»Po eni strani sem bolj tip 2, imata jo tudi mama in oče, a ker sem imela leta 2003 zahtevno operacijo, med katero so mi odstranili tudi polovico trebušne slinavke, mi telo ne proizvaja dovolj inzulina. Pogosto me vodijo kot tip 2, vseeno pa moram jemati inzulin in imam merilnik za spremljanje,« odgovori na moje previdno vprašanje o njeni vrsti diabetesa. Sama nikoli ni pomislila na sladkorno bolezen, tudi staršev ni doživljala kot osebe s sladkorno boleznijo. »Še danes jih ne. Oče ima sladkor okoli sedem milimolov na liter in ne jemlje ničesar, mama med osmimi in devetimi milimoli na liter, jemlje le tablete. Že prej je bil moj sladkor na pregledih rahlo povišan. Ko sem leta 2020 menjala službo, sem ga imela okoli devet milimolov na liter in svetovali so mi, naj ga spremljam.« Se je pa začudila, da so jo po letu dni spet povabili na pregled, čeprav se je dobro počutila.

V glavi je že imela svoj črni scenarij za sladkorno bolezen, odrezana noga, oslepitev, stekleničke inzulina in velike injekcijske igle. Za vikend je že začela meriti glukozo in preverjati, kakšen je vpliv določene hrane na telo. Ob vsakem koščku kruha je številka že skočila na 16. Prijateljice so se začele spominjati, da je bila poleti žejna, njej pa se je zdelo normalno, da se ne odžeja niti po osmih decilitrih vode, saj je vroče in ker ne vozi, veliko prehodi. Tudi to, da je shujšala, je ni prestrašilo. Nato je prišel pregled pri diabetologinji dr. Karin Kanc. »Takoj mi je predpisala inzulin. Po pregledu sem takoj poklicala moža in se zjokala, saj sem predpis inzulina v tistih prvih trenutkih doživljala kot nekaj izredno resnega.« Diagnoza je bila šok, a ni bila edina, ki ji je spremenila življenje. Leta 2003, 10 mesecev po rojstvu sina, jo je mož poslal k zdravniku. »Dobro sem se počutila, mož pa me je opozarjal, da imam levo polovico trebuha izbočeno, desno pa plosko. Tolažila sem se, da je tako zaradi telovadbe, in mu odvrnila, da bom šla v ponedeljek. Ni se pustil prepričati, zato sem podojila sina in zvečer sem že imela UZ, naslednji dan gastroskopijo, čez dva dni CT in 12 dni pozneje operacijo.« Onkolog ji je povedal, da so nujne in zelo nujne operacije, pa operacije, ki so v soboto – in to je bila njena operacija, ki je trajala sedem ur in pri kateri so sodelovale različne ekipe. A še vedno se je dovolj dobro počutila, da je peš prišla do operacijske dvorane. »Za trebušno steno je bil retroperitonealni tumor, 2.600 gramov težak in 17 centimetrov velik. Prva diagnoza: sarkom. Ker je bil vraščen v nekatere organe, so mi morali odrezati levo ledvico, polovico trebušne slinavke, del želodca, nadledvično žlezo, del črevesja in dvanajsternika.« Čez 12 dni so rezultati pokazali, da je tumor benigen, a naslednjih 15 let je vseeno hodila na kontrolne preglede na Onkološki inštitut Ljubljana.

Na sladkor misli ves čas

Danes z vsemi svojimi zdravstvenimi težavami živi polno življenje. Skoraj 200 dni na leto preživi ob morju (zato je bil tudi najin pogovor virtualen), veliko potuje, vsak dan je telesno aktivna in uživa v zdravi, a dobri hrani. »Tudi merjenje sem sprejela in peresnik kar izgubim med pisali. Na začetku sem si inzulin vbrizgavala samo na stranišču, danes že povsod. Tudi na potovanju me bolezen ni nikoli omejevala, res pa, da sopotnike nenehno sprašujem, kaj bomo pa potem počeli, kdaj bomo jedli in podobno. Še tisti, ki me zelo dobro poznajo, na skupnih poteh vidijo, koliko dela imam z načrtovanjem, da je sladkor v mejah normale.«

»Zdelo se mi je tako pretirano, ko je dekle v intervjuju reklo, da vsakih nekaj sekund pomisli na sladkorno bolezen. Ampak kot ti v materinski šoli rečejo, da se bo dan vrtel okoli dojenja in previjanja ‒ ne verjameš, pa je točno tako. In v resnici ves čas mislim na svoj sladkor.« Strinjava se, da je človeško telo zanimiv stroj in da mora vsak svojega spoznati, še posebej, če je prisotna sladkorna bolezen. »Spoznavati se moramo in ugotoviti, kaj vpliva na dvig ali padec sladkorja, katera hrana ali aktivnost. Na začetku sem izločila ogljikove hidrate, pri nekaterih jedeh so se mi takoj prižgali vsi alarmi in zdelo se mi je, da kruha še pogledati ne smem. Danes že približno vem, katera hrana bolj vpliva na moj sladkor, ne jem belega sladkorja in bele moke, brezglutenska hrana ima tudi manj vpliva.« A tudi Matejo še vedno kdaj kaj preseneti. »Poleti smo bili s prijatelji na sladoledu. Moj sladkor je bil sedem milimolov na liter, pa sem si privoščila sladoled s kokosom in čokolado. Potem sem šla takoj na sprehod in sladkor se ni spremenil. Spet drugič pa sem pojedla kepico jagodnega sladoleda in sladkor se je precej povišal, še preden sem šla na sprehod.« S telesno aktivnostjo si pogosto pomaga pri hiperglikemiji, včasih kar sredi kosila ali večerje vstane in se odpravi na sprehod, pa je hitro bolje. »Prestrašile pa so me nočne hipoglikemije, posebej, kadar vzroka nisem našla. Včasih mi lahko vrednost sladkorja hitro pade ali zraste. Poleti sem prišla na plažo in si izmerila 7,2 milimola na liter. Pol ure sem plavala in čofotala v morju in že mi je senzor zapiskal, da je vrednost 3,4,« pripoveduje o hitrem padcu sladkorja v krvi. Zgodilo se je tudi že na jesenskem sprehodu ob morju z možem, ki je prvi opazil, da koraka v prazno in govori očitno bolj počasi. »Sladkor je bil le 3,3, pozneje 2,7. Tega možu nisem niti povedala, že tako je bil paničen in se je jezil, zakaj nimam nič s seboj. Takrat sem mu kar zabrusila, saj veš, da imam sladkorno, pa bi ti imel s seboj.«

Pogumno na samostojno poslovno pot

Tako kot njena osebnost je tudi Matejina poslovna pot zelo posebna, polna uspešnih in pomembnih projektov. »Povsod, kjer sem bila zaposlena, so vedno razumeli moje bolezni. Na Uradu vlade RS za komuniciranje sem se že leta 2010 dogovorila, da 20 ur na teden delam od doma, 20 ur pa na sedežu Urada. Po prvotni diagnozi in pozneje po zapletih po operaciji žolčnih kamnov se mi je prepognil želodec, zato ne smem predolgo sedeti.« Ko je bila zaposlena v farmacevtskem podjetju Roche, je prišla diagnoza sladkorne bolezni in spet se ji je zazdelo, da je ob pravem času na pravem mestu, saj je tam imela na voljo veliko informativnih brošur in informacij o upravljanju sladkorne bolezni iz prve roke.

»Na samostojni poti moraš biti zelo organiziran in discipliniran. Kot je rekla Venus Williams, disciplina je svoboda. Če nimaš discipline, ne moreš biti svoboden. Tako rekoč vse poslovne projekte imam začrtane skoraj za leto vnaprej. Po drugi strani pa sem dolgo časa imela notranjega policaja in šele v zadnjem času se učim, da si resnično vzamem čas zase, da skuham kosilo ali grem s psom Larsom na sprehod.«

Spodbuda za boljše življenje

Čeprav vstaja zelo zgodaj in ima vsak dan veliko opravkov, si mora že zaradi želodca vzeti čas za predah. Eden najljubših odmorov je z »Larsom, mojim inzulinom in dozo dopamina«, kot rada reče. Včasih je rada kolesarila, dokler je ni zbil avto. Pozneje so se pridružile še težave z ravnotežjem, čeprav se danes sprašuje, ali morda ni bila kriva hipoglikemija. In ker ima danes dobro urejen sladkor, si je kupila novo kolo. Aktivnosti torej ne manjka. »Sladkorna bolezen je lahko brca za bolj zdrav življenjski slog. Spodbuja me, da bolj zdravo živim. Tudi občutek slabe vesti je lahko nekaj dobrega. Če opazim, da se mi je povišal sladkor, grem na sprehod. Rada rečem, sam si odgovoren in imaš volan življenja v rokah, da lahko kaj spremeniš. Drugi ti lahko pomagajo, informacije tudi lahko povsod dobiš, a odgovornost je tvoja.« Kot pove, so na kongresu Mednarodne diabetične zveze (IDF) ugotavljali, da je čedalje večja pojavnost te bolezni prav posledica prehrane, ki jo uživamo, in do leta 2030 naj bi za diabetesom zbolel že vsak deseti, poleg tega že danes jih okoli 50 odstotkov nima niti diagnoze. »Kot oseba s sladkorno boleznijo ni treba, da razmišljaš, česa ne smeš, ampak kaj lahko. In ker je polovica sladkorne bolezni neodkrita, bi se morali tega vsi zavedati in sprejemati zdrave odločitve glede hrane, gibanja ali stresa, s katerimi lahko koristijo svojemu telesu,« sklene Mateja, ki med najinim virtualnim pogovorom že načrtuje, kako se bo po kosilu z Larsom odpravila na daljši sprehod do obale.