Melita Forstnerič Hajnšek
Ustvarjalni proces je trajal šestnajst mesecev, predstava deset ur, izhodišče je bil mit o Don Juanu, okostje pa tekst Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Dramatičarka pač ne mara velikih črk, med drugim.
Kakih štirideset nas je preteklo soboto ob desetih dopoldne vstopilo v spodnje prostore SMG in izstopilo ob osmih zvečer. Toliko o manj pomembnih okoliščinah te verjetno najdaljše predstave v zgodovini slovenskega teatra. Ampak cilj režiserja Tomija Janežiča ni bil ustvariti predstave v žanru "durational performance" ali trajajočega teatrskega dogodka. V bistvu je vse trajanje posvečeno enemu samemu hipu, dolgemu manj kot sekundo, ko mlado dekle v tekstu Semeničeve v prometni nesreči umre. Pred nami se odvije kolektivni "čudež" umetniške kreacije. Četudi zveni prepotentno, pretenciozno, v marsičem drži. Ker smo vseskozi povsem noter, čisto blizu vsega, kar gledališče je. Je vpogled v drobovje teatra, najintimnejša izkušnja vsakogar v procesu, tudi opazovalcev - publike. In to najtehtnejša možna, najbolj avtentična in iskrena, hudo precizna in zelo zares. Zreti v ta laboratorij idej ali pač že rezultate tega obsežnega raziskovanja, je vpijati esenco teatra v vseh njenih - tudi in zlasti bolečih in nelagodnih - legah. Zato ob koncu v osvetljeni publiki solze in ganjenost in strašno dolg aplavz. Zgodil se je čudež. In režiserjev smeli smoter se je uresničil, paradoksalno - skorajda v donjuanskem narcističnem slogu.
Janežičev psihodramski režijski in dramaturški pristop in ostra, razplastena dramska pisava Semeničeve nas soočita z enkratno rinfuzo vsega odrskega. Pred nami je avtopsija živega odrskega organizma, ki do kapilar pulzira v trajajoči hipnosti. Čas jemljemo na mnoge načine, percepcija trenutka je osupljiva. Skorajda prazno prizorišče naselijo izpovedi, fantazije, travme. Ves človeški material se razstavi pred nami v vsej svoji veličini in bedi. Tematiziranja klišejskega donjuanstva v vseh njegovih pojavnih oblikah se lotevajo v mejnih legah zlorab, posilstev, smrti, odnosa do transcendence, življenjskih porazov, deziluzij. Režiserju resnično uspe gledalca izrazito aktivirati in nenehno padamo direktno s protagonisti dobesedno na glavo v situacije.
Na začetku procesa je bil torej Don Juan z vsemi svojimi mitološkimi in vsakdanje banalnimi pomeni in motivi. Vendarle gre za najbolj ekploatiran mit v zgodovini umetnosti. V gledališkem listu predstave so brezštevilna obličja Don Juana zajeli v impresiven abecedni seznam umetniških del o njem. Predstava koplje po mitu s temami o seksualnosti, zlorabah, fantazijah, narcizmu, transcendenci ... Po semeničevsko je Janez v osemdesetih prejšnjega stoletja v vesolju, razpetem od prvih erotičnih izkušenj vseh protagonistov v procesu do ženske v poznih letih iz zgodbe še ni naslova, ki do svojega tragičnega konca hrepeni. In tu so še dekle tik pred smrtjo, delavke, ki obešajo piščance na tekoči trak, in zrela gospa v rdeči obleki, reševalci, zdravnica in medicinska sestra in "stiska v luftu, ker bo mlado dekle na nosilih kmalu umrlo". Občutek tranzicije je nenehen, v vseh prizorih smo priče prehajanjem vseh sort. Na sceni Branka Hojnika sta dominantna prehod za pešce in karambolirani beli avtomobil.
