Festival Maribor danes velja za enega največjih, vsebinsko najzanimivejših, najrelevantnejših časovno strnjenih ciklov koncertov klasične glasbe v Sloveniji.
Prvi trije dogodki so predstavili najizrazitejšo osebnost letošnje edicije festivala, violončelista in dirigenta Nicolasa Altstaedta. Na otvoritvenem koncertu je nastopil s Haydnovo filharmonijo - rezidenčnim orkestrom letošnjega festivala. Haydnova filharmonija je od leta 1987 delujoča zasedba, ki so jo sprva tvorili člani Dunajske in Madžarske nacionalne filharmonije. Ustanovil in vodil jo je Adam Fisher, od leta 2016 pa igra pod Altstaedtovim vodstvom. Sedež orkestra je palača družine Esterházy v Železnem (Eisenstadt) v Avstriji, v čigar službi je Haydn preživel večji del svojega življenja. Zato ne preseneča, da se orkester posveča predvsem repertoarju poznega 18. in 19. stoletja s posebnim poudarkom na dunajskem klasicizmu.
Festival Maribor se je začel z glasbenim slavjem, ki je privabilo in povsem napolnilo dvorano Union. Kot prva točka je zazvenel Koncert za violončelo in orkester v e-molu Edwarda Elgarja. Čeprav samouk med akademiki, katoličan med protestanti, zgolj baron v najvišjih krogih viktorijanske in edvardijanske Britanije, Elgar še danes velja za enega izmed najbolj izrazito ''angleških'' skladateljev. Njegova poznoromantična glasbena govorica zaradi všečne slikovitosti danes pogosto vzbuja mešana čustva in se le s težavo otepa označbe kiča, vendar Elgarjev opus skriva tudi nemalo kvalitetnih del. Med njimi je Koncert za violončelo - vsebinsko in razpoloženjsko koherentno delo, ki od solista zahteva precej tehnične dovršenosti, še bolj pa muzikalnost in sposobnost gladkega predajanja besede orkestru, s katerim je solistični part v nenehnem dialogu. Nicolas Altstaedt je za hrbtom imel izvrstno pripravljen orkester, ki mu je natančno sledil, sam pa se je predstavil predvsem kot izjemno temperamenten, v izražanju precej samostojen interpret. Elgar je izmed orkestrskih glasbil posebno izpostavil ter s solističnim prepletel part klarineta, ki ga je izvrstno predstavil Aljaž Beguš. Tehnično spreten, Altstaedt je mestoma zares očaral z intenziteto in bogastvom tona, mestoma pa ga je nebrzdan temperament zanesel v nečisto intonacijo in neskladje z orkestrsko spremljavo na škodo prefinjenosti izražanja. Nekatere manj posrečene pasaže v najvišjem obsegu njegovega glasbila je bolj ali manj spretno zakril orkester, prav tako pa jih je zakril Altstaedtov precej potencirani vizualni nastop, ki je ponekod neokusno preglasil dejanski zven njegovega muziciranja. Kljub temu je Elgarjev Koncert zvenel dovolj skladno in učinkovito - z močnimi čustvi prežeta celota, ki si je očitno zaslužila radodaren aplavz z ovacijami.
Strastno, temperamentno, zbrano, a vendar sproščeno muziciranje orkestra
