Zobna pasta je bistvenega pomena za vzdrževanje dobre ustne higiene. Ljudje sredstva za nego zob uporabljamo že tisočletja, pred številnimi stoletji so začeli izdelovati nekaj podobnega zobni pasti, v splošni uporabi pa so od 19. stoletja. Poglejte, katere so glavne sestavine zobnih past, kakršne uporabljamo danes.
Fluorid
Fluorid je mineral, ki ščiti pred kariesom in krepi sklenino, zaradi česar je ta manj izpostavljena poškodbam in bolje zaščitena pred bakterijami in mikrobi. Podatek o vsebnosti flourida je zapisan na tubi ali embalaži. V skladu z veljavno zakonodajo o kozmetičnih izdelkih zobna pasta za odrasle ne sme vsebovati več kot 1500 ppm (delcev na milijon) fluorida. V recepturi sta največkrat natrijev fluorid (INCI: sodium fluoride) in natrijev monoflouorofosfat (INCI: sodium monofluorophosphate).
Abrazivi
Abrazivi – med drugim silicij (INCI: silica) in kalcijev karbonat (INCI: calcium carbonate) – odstranjujejo površinske in zobne obloge, npr. delce hrane, obarvanost zaradi kave ali čaja. Sestavljeni so iz zelo majhnih zrnc, katerih velikost, trdota in koncentracija se med zobnimi pastami razlikujejo.
Dobro je vedeti
Abrazivnost zobnih past prikazujemo z vrednostjo RDA (relativna abrazivnost dentina). Priporočljivo je, da zobna pasta nima previsoke stopnje abrazivnosti (najvišjo imajo praviloma zobne paste za beljenje zob), saj lahko ob dolgotrajni uporabi in v kombinaciji s trdo zobno ščetko in nepravilno tehniko ščetkanja poškoduje sklenino.
Arome
Arome dajejo zobnim pastam svež vonj in/ali sladek okus. Med najpogostejšimi so: sorbitol, v živilih dovoljen aditiv, ki osladka zobno pasto, saharin, ki ima 300-krat večjo sladilno moč kot sladkor, stevija, rastlina, ki je prav tako 300-krat slajša od sladkorja, eterična olja, ki se lahko uporabljajo kot arome, na primer meta ali janež, dišave, kot sta limonene in eugenol.
Arome zagotavljajo svež dah le kratek čas in vplivajo predvsem na uporabniško izkušnjo, saj so izvlečki zdravilnih rastlin (če so v zobni pasti) v premajhnih količinah, da bi lahko vplivali na težave v ustni votlini. Sestavine iz te skupine so pogosti povzročitelji alergij. Na seznamu 24 alergenih sestavin so pri ZPS najpogosteje zasledili benzyl alcohol, eugenol in limonene.
Vlažila
Zobno pasto v tubi ohranjajo vlažno, da se ne strdi, prav tako ohranjajo teksturo in omogočajo preprosto nanašanje na zobno ščetko. Predstavljajo približno 20–35 odstotkov zobne paste, v ta namen največkrat uporabljajo glicerin, vlažilno funkcijo lahko opravlja tudi sorbitol.
Čistila in penila
Zobne paste vsebujejo površinsko aktivne snovi – čistila in penila. Zaradi pene se zobna pasta lažje razporedi po vseh zobeh, pomaga tudi pri absorbiranju bakterijskega filma. Zelo pogosto penilo je natrijev lavrilsulfat. Na seznamu INCI ga boste našli kot sodium lauryl phosphate, SLS.
Natrijev lavrilsulfat je potencialno dražilno sredstvo. Ima visok potencial draženja, na katerega večina uporabnikov ni občutljiva, pri nekaterih pa lahko povzroči ustne razjede. Zanimivo je, da imajo večji proizvajalci v svoji ponudbi tako zobne paste s SLS kot takšne, ki te sestavine ne vsebujejo.
Barvila
Zobne paste se najbolj pogosto pojavljajo v bleščeči beli, modri in zeleni barvi. Pri otrocih so priljubljene rdeče in rožnate, celo mavrične ali takšne z bisernim učinkom. Za vse to poskrbijo barvila, ki pa ne vplivajo na učinkovitost, zato jih štejemo za nepotreben dodatek.
Zelo pogosto barvilo je (bil) titanov dioksid, na seznamu INCI kot CI 77891, ki naj bi poskrbel za "bleščečo belino" zobnih past. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je ugotovila, da ni mogoče izključiti tveganja genotoksičnosti (vpliva na DNK), povezanega z zaužitjem titanovega dioksida, zato je njegova uporaba v živilih v Evropi od avgusta 2022 prepovedana. Potrošniške organizacije se zavzemajo za omejitev oziroma prepoved uporabe titanovega dioksida tudi v kozmetičnih izdelkih in zdravilih. Do zdaj pri teh prizadevanjih niso bile uspešne.
Konzervansi
Konzervansi so dodani kozmetičnim izdelkom, da preprečijo razvoj mikroorganizmov, zagotovijo njihovo neoporečnost in podaljšujejo rok uporabnosti. V kopalnici, kjer je veliko vlage in toplote, so namreč idealni pogoji za razvoj bakterij in plesni. Pogosta konzervansa so benzil alkohol in natrijev benzoat.
