Satirikonijada je "avtorski projekt", torej uprizoritvena zvrst, ki smo se je v zadnji petletki na slovenskih odrih res dodobra nagledali. Zlasti smo videli veliko uprizoritev, ki avtorstvo nadgradijo z "avtobiografskostjo": igralci uprizarjajo sami sebe in eksistencialne in eksistenčne probleme svojega poklica. Glede na mladost/starost in status igralcev smo dobili v grobem dve podzvrsti: uprizoritve z igralci, ki so že zasedli svoje mesto na odru, preizprašujejo pa svojo vlogo v svetu, in uprizoritve z mladimi prekarci, ki okusijo oder in svet samo v vlogah brezposelnih igralcev.
Satirikonijada je "projekt po motivih", naslanja se na kuriozni antični roman. Od Petronija sta ostala erotična prepletenost protagonistov in razgaljanje družbe pred razpadom - za uvod spremljamo prepir o tem, ali je Satirikon navadna pornografija ali družbenokritičen roman - ostala pa je tudi odisejska popotniško-avanturistična struktura. Ta omogoča skoraj poljubno število in dolžino prizorov, vendar sta režija (Tjaša Črnigoj) in dramaturgija (Tjaša Mislej) poskrbeli, da ni pretiranih zastojev. Četudi si kak igralec kdaj vzame več prostora oziroma časa, kot bi bilo dobro. Jemanje v vseh primerih potrjuje "istovetnost" - trije igralci - performerji, Vid Klemenc, Rok Kravanja in Andraž Jug, utrdijo podobo, morda že kalup, ki so ga pridelali s prejšnjimi gledališkimi projekti: Klemenc je razglabljajoč tip igralca, Kravanja je najmočnejši v parodijah, Jug se najde v bolj fizično-ekstatičnih priložnostih.
Igralec kot pes, ki prosjači publiko za hrano
