Za Sonjo Podbregar iz Raven pri Šoštanju, najemnico Doma na Uršlji gori, je težko leto in pol. Ne le korona, na roko ji nista šla niti medved in vreme. Z mojstrico štrudlja in ostalih specialitet smo se pogovarjali tudi o premraženem pohodniku, tovorjenju hrane, (ne)čistoči gostov, turističnih bonih, investicijah, ki se obetajo, in še čem.
Kako bi opisali leto in pol, ki je za vami?
"Ni najboljše, pravzaprav je precej hudo. Najprej je bila korona. Ko so se ukrepi nekoliko sprostili, je bil aktualen medved, ki nam je vzel mesec in pol prometa, nato je bilo še zelo deževno. Upam, da se bo zdaj končno začela sezona. Težko je bilo, tudi sneg je naredil svoje, sedem mesecev smo morali na Uršljo goro hoditi peš in v nahrbtnikih tovoriti hrano. Ni tako enostavno, kot si nekateri predstavljajo."
Ampak nekaj zaloge hrane in pijače si pred zimo vendarle naredite.
"Konec oktobra in v začetku novembra si naredim zalogo pijače, ki mora zdržati do sredine aprila. Letos je bil še drug problem, saj je ogromno pijače šlo v nič, potekel je rok trajanja. O tem sploh nočem razmišljati. Skoraj nič se ni prodalo, tudi omejitve so bile glede prodaje alkohola. Veliko piva je ostalo, tudi brezalkoholnih pijač, ki jih nisem mogla vrniti. Hrano pa smo nosili, včasih od rampe, včasih od Šisernikovih travnikov ali pa od razkrižja. Odvisno od snega. Hitro pokvarljive hrane ne moreš nabavljati na zalogo. Kisla smetana je takšna, pa skuta. Zaradi štrudlja je poraba res velika. Tudi kakšno meso smo nosili in klobase ..."
Štrudelj je v zadnjih letih postal prava zaščitna znamka Uršlje gore.
"Res ga gre veliko. Dve tretjini vseh štrudljev predstavlja borovničev, eno pa jabolčni. Tudi kvočeve nudle in štruklje imajo pohodniki radi."
Kako gledate na turistične bone?
"Lani so jih dosti koristili, tudi letos jih je bilo že kar nekaj. Skoraj vsi, ki prespijo, plačajo z bonom. Navadno pridejo na goro proti večeru in se zjutraj vrnejo v dolino. Da vidijo sončni zahod in vzhod. V bon je vključen še zajtrk, spijo pa v treh sobah, ki so dvo-, štiri- in osemposteljne. Ni pa to masovno, saj naša koča ni izhodišče za iti kam naprej. A smo zaradi bonov gotovo imeli prenočitve, ki jih sicer ne bi bilo. Lani tudi ni bilo tujcev, ki sicer naredijo 90 odstotkov prenočitev, tako da so bili boni kar dobrodošli."
Letošnja sezona je vaša že peta na Uršlji gori. Zakaj ste se takrat odločili za ta korak?
"To je bila moja dolgoletna želja. Že v mladosti sem razmišljala o tem. Da bi, ko enkrat neham delati, imela v najemu planinsko kočo. Od nekdaj rada hodim v hribe, in ko sem pred leti obiskala Uršljo in videla, da stanje ni več takšno, kot bi moralo biti, sem si rekla, da bi mogoče pa jaz lahko to kočo spet spravila na višji nivo."
Ampak vi niste oskrbnica.
"Planinsko društvo Prevalje je z razpisom iskalo oskrbnika, a mene tako delo ni zanimalo. Dom sem si želela najeti, saj imam s tem odprte roke tudi pri kreiranju ponudbe. Strinjali so se in hitro smo našli skupni jezik, čeprav prej s planinskimi kočami nisem imela izkušenj. Sem pa od svojega 20. leta vseskozi imela lastniške lokale, večinoma takšne s pijačo, vmes tudi restavracijo. Ni mi žal, da sem se odločila za Dom na Uršlji gori. Klasičnega kafiča ne bi imela več, zato sem ga tudi prodala. Ni mi več do dela pozno v noč. Tukaj na gori mi bolj ustreza, je le bolj umirjeno. Tudi ljudje, ki gredo v hribe, so drugačni. Je pa res, da je težko dobiti kader. Tisti, ki pomagajo, morajo priti gor za dva ali tri dni in nato biti na voljo cel dan. Saj se ne dela cel dan, a nekdo mora biti vedno prisoten. Ob koncih tedna je potreba še večja, takrat smo tukaj tudi štirje. Sproti se dogovarjamo, veliko je odvisno od vremena. Kočo si moraš vzeti kot dom, ne smeš šteti ur. To je način življenja."
Konec tedna je potekala uglasbitev sončnega vzhoda, avgusta bo tod mimo šla trasa ultra traila K24. Kako gledate na takšne dogodke?
"Podpiram jih. Bolj se dogaja, bolj si prepoznaven in bolj se gostje vračajo. Tristo ljudi si je ogledalo sobotni sončni vzhod, kar je, glede na zgodnjo uro (4.45), zelo lepa številka. Tudi tekmovanje K24 mi je všeč, tukaj pred kočo bo okrepčevalnica. Všeč mi je, da se dogaja."
Posebej strogi ste menda glede kuhinje.
"Kuhinje ne prepustim nikomur. Tukaj se najbolj zanesem nase. Res si želim, da se vseskozi izboljšujemo, kakovost nikakor ne sme padati. Celo življenje že kuham, to mi je v užitek. Veliko pa sta mi pomagali teta Milka in mama. Prvo leto je bilo kar težko, količine so velike, zdaj je že rutina in mi sploh ni problem imeti na 'šporherdu' pet piskrov. Vse delam sama. Enolončnice zdaj porcijsko zamrznemo, ko bo tudi med tednom več obiska, pa bomo kuhali sproti. Golaž ali pasulj dan, dva brez težav počakata v hladilniku. Še bolj okusna sta."
Omenili ste "šporherd". Zakaj kuhate na štedilniku na drva?
"Tako je veliko bolje, na star način. Sicer je nekaj časa trajalo, da sem se navadila, naučila. Vam pa povem, da je okus veliko boljši, kot če bi kuhala na plinskem štedilniku."
Pohodnikom ste kar nekako zlezli pod kožo. Na Uršljo goro pridejo tudi zaradi vas, radi vas imajo.
"Komunikativna sem, prijazna. Ljudi začutiš in rada sem med njimi. Tako domače se počutim. Rada sem v kuhinji in rada sem med gosti. Da poklepetamo, se kaj zmenimo. Ljudje so me kar sprejeli, to tudi sama čutim, fajn odnos smo si zgradili."
Koliko ljudi Uršljo goro obišče na sončno soboto ali nedeljo?
"Težko je oceniti, ne moreš imeti pregleda, tudi v knjigo se ne vpisujejo toliko. Korona je tudi na tem področju naredila svoje. Zelo veliko pohodnikov ima hrano in pijačo s seboj. To jim je ostalo še iz časov, ko nismo smeli streči. Ne bom rekla, da nič ne prodamo, je pa res, da včasih tri četrtine miz zasedejo pohodniki, ki imajo vse s sabo, in se potem tisti, ki bi kaj naročili, ne morejo usesti. To je velik problem. Navzven izgleda, da smo naredili veliko prometa, a ni tako."
Kako gledate na kolesarje? V porastu so električna kolesa ...
"Seveda so dobrodošli tudi kolesarji. Za njih sem želela narediti polnilno postajo, a se z društvom (PD Prevalje) še nismo uspeli dogovoriti. Naredila bi jo v lastni režiji, zdi se mi nujna, povsod jih že imajo. Oblikovana bi bila v obliki majhnega kozolca. Na Uršljo goro je kar klanec, poraba baterije je velika. Menim, da kolesarji nikogar ne ovirajo, tudi sama veliko uporabljam električno kolo."
Kakšno pa je sicer sodelovanje med vami in PD Prevalje?
"Lepo sodelujemo. Korektni smo eden do drugega, in če bo tako ostalo, bo super."
Dom na Uršlji gori ni med najnovejšimi. Katere pomanjkljivosti ima stavba?
"Za goste, ki prespijo, nimamo posebnega stranišča, tudi prh ni, a oboje bomo letos uredili v zgornjem nadstropju. To je največja težava, saj se gostje, ki prespijo, ne morejo oprhati. Ampak že letos bo to urejeno, prav tako se bo letos renoviral stari del koče. Nova fasada pride, nova okna, prezračevalni sistem in nova streha. To gre preko društva, z obnovo pa bomo pridobili dodatne kapacitete za spanje."
Kakšni so gostje? Počistijo za sabo?
"Katastrofa je predvsem žensko stranišče. Jasno je napisano, kaj se lahko meče v školjko in česa se ne sme. A ne upoštevajo. Društvo mora kar naprej čistiti greznico, vse je zamašeno. Od otroških plenic do vlažilnih robčkov, vse mečejo noter. Nekateri bi res kar vse smeti zmetali v straniščno školjko. Glede tega je kar kriza. Tudi v okolici doma je še vedno preveč smeti. Vedno manj je pravih planincev, ki vedo, kako se obnašati v planinah. Nekateri nas jemljejo kot restavracijo in ne kot planinski dom. Čeprav je ponudba res skoraj takšna kot v restavracijah (smeh)."
Omenili ste že medveda, ki se je potikal po pobočjih Uršlje gore. Kakšno škodo je povzročil?
"Medved nam je odnesel okoli 80 odstotkov prometa. Približno mesec in pol je trajalo. Toda medved vsako leto prečka Uršljo goro. Žal je bilo letos veliko snega, medved se je prebudil in videle so se sledi šap. Zadeva se je začela deliti po družbenih omrežjih, svoje so naredili mediji ... Ljudi, ki so prej na Uršljo goro hodili dva- ali trikrat tedensko, ni bilo več. Zanimivo pri vsem tem pa je, da medveda nihče od tistih, s katerimi sem govorila, ni videl."
Kako je bilo pozimi, ko premraženih pohodnikov niste smeli povabiti v notranje prostore?
"Lahko sem samo stala pri oknu in čakala, ali bo kdo kaj vzel. Ni bilo enostavno. Hrano sem sicer lahko stregla, a je niso smeli jesti v bližini koče. Pozimi smo hrane prodali res malo, edino nekaj štrudlja je šlo. Velikokrat se je zgodilo, da je prišel kdo, ki je bil čisto premražen, mi pa ga nismo smeli spustiti naprej. Ampak včasih sem morala narediti kakšno izjemo. Januarja je prišel gospod in rekel, da mu bodo odpadle noge. Prsti so mu čisto pomrznili. Seveda sem ga spustila v notranjost, kjer sem videla, da je stanje resno. Prinesla sem lavor mrzle vode. On je mislil, da se mu prinesla vročo vodo, tako premražen je bil. Gospod je sladkorni bolnik, ni imel prekrvavitve, kljub temu da je bil dobro oblečen in obut. Ne vem, kaj bi se zgodilo z njim, če mu ne bi odprla vrat, mu pomagala. Zmasirala sem mu noge in ga spravila k sebi. Saj razumem ukrepe okoli korone, ampak dalo bi se vse skupaj rešiti na bolj human način. Je pa res, da nekateri Uršljo goro jemljejo preveč z lahkoto. V dolini je morda že res pomlad in pridejo slabo obuti, oblečeni."
Ste imeli v času epidemije kakšen inšpekcijski nadzor?
"Ne da bi vedela. Smo verjetno nekoliko previsoko, da bi pozimi prišli. Zdaj poleti niti ni problem, ljudje so zunaj, toplo je. Pozimi pa je bilo kar kruto, mrzla, dolga zima je za nami, z ogromno snega."
Velika pridobitev za Uršljo goro bo parkirišče na zgornjih Ledinah, ki ga urejajo.
"Zelo dobrodošlo, da so se lotili, saj v okolici Ledin res manjka parkirišč. Enkrat sem pozimi za tri dni avto pustila ob cesti. Bil je ves zasnežen in šele doma sem opazila, da mi ga je nekdo poškodoval. To veliko urejeno parkirišče bo res super. Vesela sem tudi, da so se lotili urejanja Ivarčkega jezera. Tudi zaradi tega bo kak pohodnik več."
Ste lansko leto končali vsaj s pozitivno ničlo?
"Tu nekje sem bila. Slabše je letos. Ne vem, kaj bom. Od novega leta naprej je res katastrofalno. Upam, da bo poletje normalno in da bomo pokrili izgubo, ki smo jo pridelali spomladi. In da nas jeseni ne bodo spet zapirali."
