Če kdo, sodijo med tiste, ki uživajo največ zaupanja med ljudmi, zagotovo gasilci. Ne le prostovoljni, ki jih ima vsak malo večji kraj, pomemben člen pri varovanju in reševanju življenj in premoženja imajo tudi poklicni gasilci. Samo lani so opravili več kot 9000 intervencij. Vemo, da se na njih lahko zanesemo v vsakem trenutku, tudi zato se s poklicnimi gasilci politiki radi fotografirajo in jih trepljajo po rami po uspešno opravljenih nalogah. Minister za obrambo Matej Tonin, pod čigar resor poklicni gasilci sodijo, pri tem ni izjema. Zalomi pa se takoj, ko ti jasno izpostavijo svoje zahteve po ureditvi položaja.
Da kljub maloštevilnosti v primerjavi z velikimi ali vplivnimi sindikati, kot sta zdravniški ali Štrukljev Sviz, ni od muh, je sindikat poklicnih gasilcev dokazal že leta 2017, ko je s sirenami in ognjem pred vladnim poslopjem tako dobro podkuril takratni Cerarjevi vladi, da je ta po mesecih upiranja vendarle klonila pod sindikalnimi zahtevami in s tem tudi preprečila stavko gasilcev.
Zdaj gasilci niso imeli izbire, morali so v stavko, saj so bili najprej postavljeni pred zid molka. Sedanja vlada oziroma obrambno ministrstvo sta njihove pozive k pogajalski mizi in dialogu ignorirala skoraj celo leto. Ko so končno sedli za mizo, pa so bili soočeni z odnosom, ki veje s samega vrha oblasti ne le do sindikatov, temveč do javnosti nasploh: aroganca, ignoranca, nespoštljivost. Pri tem vlada kot argument za zavračanje gasilskih zahtev, ki niso od včeraj, temveč jim je prikimala že prejšnja vlada, ki pa je tik pred podpisom odstopila, navajajo financerje - občine in združenja, v katerih v veliki meri sedijo gasilski direktorji. Ki so večinsko in nezakonito svojim zaposlenim leta odrekali pravico do višjega nadomestila za nočno malico.
Vlada je s svojim odnosom do sindikatov na več ravneh zanetila ogenj. Ali so gasilci s stavko začeli sindikalni stampedo, bo jasno kmalu. Izčrpane in izgorele medicinske sestre čakajo na pogajanja, ki naj bi jim po letih zahtev vendarle prinesla ne le izboljšanje materialnega statusa, ampak tudi delovnih razmer, ki bodo omogočile, da bodo ostajale v bolnišnicah in domovih za ostarele. Minister obljublja, a če se bodo počutile v primerjavi z zdravniki izigrane ali, še huje, če premikov sploh ne bo, pohoda na ulice ne izključujejo.
Tudi na ravni socialnega dialoga, ki bi moral teči na Ekonomsko-socialnem svetu, premikov ni, kljub protestom in opozorilom iz Bruslja. Zgolj prazno besedičenje pristojnega ministra o tem, kako je vlada odprta za dialog, medtem ko ga predsednik vlade nonšalantno zavrača z argumentom, da so od mize v preteklosti odkorakali tudi delodajalci, pa ni bilo panike, ne bo dovolj, da se ogenj nezadovoljstva ne bi razplamtel.
A le vlada ima v rokah gasilni aparat in zgolj od nje je odvisno, ali bo ogenj sindikalnega nezadovoljstva še pravočasno pogasila.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
