Beti Tomsič
Nekaj novega za Slovenijo, zame ne
“Pop In sem ustvarjala približno štiri leta, od leta 1996 do začetka leta 2000. Bilo je nekaj novega za Slovenijo, ne pa zame. V Italiji, kjer sem odraščala in kjer tudi živim, je to na dnevnem redu. Prvih nekaj mesecev me je na večerne dogodke spremljal prijazen kolega, ki mi je pomagal spoznavati slovensko sceno. Hvala, Gašper! Odšla sem, ker sem bila utrujena, želela sem zaključiti študij mednarodnih in diplomatskih ved, začeti znova
Očitki, pravite? Oh, ja, teh je bilo veliko. Nekaterih sem se branila, za druge sem hvaležna, o nekaterih mislim, da so bili res podli. Najbolj so me jezili tisti, katerih tarča smo običajno ženske, ki se borimo za svojo kariero in poklic. A niso me dotolkli! Res ne, in tudi če bi bila komu trn v peti, bi se na to požvižgala.”
Odločitev je bila prava
Vmes sem pomagala svojemu partnerju pri ustvarjanju nekaj kratkometražnih filmov, eden od teh je premiero doživel v Cannesu. Napisala sem dva romana v italijanščini, oba sedita v predalu in čakata na trenutek, ko se bom lahko lotila njune objave in promocije!”
Televizijo obožujem
“Bila je res huda ... obožujem televizijo. Ko sem se končno lahko vrnila v televizijske studie in smela ustvarjati prispevke, oddaje, dokumentarce, sem spoznala, kaj je sreča!”
“Trenutno sem novinarka RAI, točneje slovenske redakcije na deželnem sedežu Furlanije - Julijske krajine v Trstu. Včasih sem v radijskem studiu, spet drugič soustvarjam naš TV Dnevnik, včasih tudi za italijansko novinarsko deželno redakcijo. In ja, kako naj ne bi mislila na Pop TV, moj prvi ogromni izziv, na mojo prvo pravo novinarsko družino, moj novinarski boot camp, kraj in čas, kjer sem se z najboljšimi kalila v enem najlepših poklicev!”
Članek je bil objavljen v februarski številki revije OBRAZI.
