Nazadnje je izdal album Melem (2017), na katerem se je lotil svojih korenin.
»Izčistil sem svoje življenje dovolj, da igram predvsem to, kar mi je fajn, nikoli tistega, kar bi moral. To res ni breme. Rad grem na koncert, rad snemam. Glasba je tako plemenita stvar, da je v vseh porah.«
Se definirate kot glasbenik?
Kako je biti danes - glasbenik?
Kako nekdo začuti, da je/bo glasbenik?
Imate kariero?
Ker to ubija kreativnost?
Kaj točno je v glasbi za vas osebno marketing? Kako pomemben je?
Na vaših koncertih ljudje vedo, da slive niso gnile, ne?
Zdaj potujete z letalom na koncerte. Kako vam je uspelo?
Se kdaj zalotite, da je počasi že kaj kompenzacije ali iskanja bližnjic, češ, zakaj bi se matrali v studiu za tisto terco, če pa se glasba drugače in predvsem na hitro posluša?
Vaši koncerti so dinamični in doživeti. Morajo biti koncerti danes takšni?
Ker mora vse biti žur?
Ker je nekaj, kar pride ob špricarju?
To čutite na odru?
Kaj se zgodi, ko rečete »zdaj bomo pa zaigrali nekaj novega«?
Laibach je za Stop povedal, da je neaplavz bolj zgovoren od ploskanja.
Pa so selfiji?
Ko sva že pri »glej, kje smo«: lani se mi je zdelo, da živite kot rock zvezda. Morje, trajekti, letala, potovanja, koncerti. Kako bo letos?
Koliko še vadite, vsak dan?
Še pred štiridesetim ste dobili The best of, album uspešnic.
Kako glasbeno razumete pojem Balkan?
Kako gresta skupaj flavta in saksofon?
Veste vnaprej, kdaj boste uporabili kateri inštrument?
Za Boštjana Gombača se zdi, da vedno izbere ravno pravi inštrument. Še tako nenavaden, prismuknjen ali nekonvencionalen.
Kako ocenjujete bolgarske poulične kolege, ki redno žgejo na ulicah in trgih v Mariboru?
Sami ste kdaj igrali na ulici?
In koliko je kapnilo?
Cel intervju lahko preberete v novi številki revije STOP.
