Kukla, Urška Centa in Katja Šulc preigravajo različne arhetipe ženske, ki preizkuša meje, lastna in tuja pričakovanja ter ideale.
Urška Centa
Katja Šulc
Kukla
»Predstava je zasnovana v obliki triptiha, ki skozi tri temeljne postaje - rojstvo, poroka, samota - išče skupne prostore Andaluzije in Balkana, se upira stereotipom, mačizmu in šovinizmu, hkrati pa objema ženskost, strast in lepoto,«
Spajajo romske svetove
»Projekt Deblas/Boginje je zrasel iz srečanja z Urško v Pocket teatru, ob katerem sem pomislila, da bi v sklopu cikla njenega Noches de tablao spojili najina romska svetova, prepletli andaluzijsko in balkansko romsko poetiko. Ta preplet se je izkazal za zelo uspešnega in se je ob kontrabasistu Robertu Jukiču (ki poleg Murata in Victorja Guadiane skrbi za glasbeno potovanje v predstavi) razvil v koncertno različico Lorca, ti in jaz. Ko sva marca snovali preplet, sva že na začetku hkrati pomislili, da projekt kliče k predstavi,«
Tina Habun
Anamaria Bagarić
"Ta čas je bil sanjski, intenziven, odstirajoč, navdihujoč, pravi stik z bistvenim. Vso mesto diha in utripa v ritmu te fascinantne umetnosti flamenka. Hkrati je bilo zame zanimivo doživeti položaj in držo Romov v Andaluziji v primerjavi z Romi pri nas, ker sta konec koncev ta svetova tisto, kar spajamo in iz česa črpamo v projektu Deblas,"
Štirinajst dni neločljive
»Vsako jutro do dveh smo vadile, popoldan pa debatirale o ustvarjalnem procesu, gledale posnetke, vpijale utrip mesta in si ogledovale predstave v tradicionalnem 'tablau', kjer se zbirajo ljubitelji flamenka. Trudila sem se, da bi Kukla, Tina in Anamaria Andaluzijo, ki so jo obiskale prvič, doživele čim bolj avtentično, v najbolj čisti obliki in ne kot turistke,«
»Tekom življenja v Španiji sem bila obkrožena z nekaterimi ustvarjalkami v flamenku, ki so prihajale iz romskih flamenko družin, zato sem imela kar nekaj priložnosti, da sem jih opazovala, kako se vedejo, kako vrednotijo, kakšna je njihova drža in odnos do drugih žensk. Fascinirata me njihova samozavest in gotovost vase, ki nedvomno izražata moč, hkrati pa me vedno znova pretrese, kako omejene so v svojem družinskem okolju, domu, kjer vladajo zakoni Romov. Njihov svet je zunanjemu opazovalcu izjemno privlačen, saj ga lahko bere zelo idealizirano in romantizirano, skoraj pravljično, resnica pa je, da je poln nepravic in dvojnih meril, ki najbolj vplivajo prav na ženske. Pri ustvarjanju predstave je bilo eno od vodil raziskovanje obnašanja romske ženske znotraj patriarhata in ugotavljanje, zakaj lahko tako pogosto dela proti sami sebi in proti drugi. To pa je navsezadnje tudi tema, ki jo prenašamo v svoj prostor in čas,«
Članek je bil objavljen v reviji STOP.
