Marko Juhant.
Marko Juhant.
Vsi imamo radi počitnice. Kaj pa obratno - koliko otrok je konec avgusta neučakano in radostno ugotovilo, da bo spet treba v šolo?
Kdo pa je bolj paničen - starši ali otroci?
Česa se bojijo?
Da se s 1. septembrom zgodi ogromna sprememba, ki na glavo obrne družinsko dinamiko, je dejstvo. Kdaj in kako se zato lotiti načrtovanja novega šolskega leta, da bo prehod lažji?
Kako jih za napor, ki jim ne diši, potem uspešno motivirati? Da jih bo držalo še v februarju in marcu - in ne le zdaj, ko učbeniki in zvezki še zanimivo dišijo.
Do kod pravzaprav sega spodbuda in kje se začnejo potuha, vmešavanje, podkupovanje ali čisto odvečen pritisk?
Zlasti prehod iz osnovne šole v srednjo je pogosto naporen. Koliko današnjih 15-letnikov je dovolj zrelih, odgovornih, pripravljenih, da jim gladko steče?
Z vedenjem pa izražajo frustracije, ki jih ne znajo obvladati, in kličejo na pomoč - naj bo z nasiljem, težavami, depresivnostjo, anksioznostjo, samopoškodbami. Kje nam najpogosteje spodrsne, da so šibko opremljeni in “odplavajo” v kalne vode?
Postajajo potem patološki otroci ali družba, v kateri živimo?
Do kdaj potem naj dobro spremljamo otroka in kdaj naj odgovornost za napake, soočanje s posledicami, neuspehi prepustimo njemu?
In kaj naj naredimo, ko opazimo, da ga “odnaša na odprto morje”, za pomoč pa še vedno ne prosi?
Za vzgajanje pa sta potrebna čas in energija. In starši, ki se iz službe vrnejo okoli šestih zvečer, nimajo ne prvega ne drugega. Rešitev?
Intervju je bil objavljen v septembrski številki revije OBRAZI.
