Dimenzije, o katerih zdrav um niti ne sanja, in blišč, ki ga ni niti v kičastih hollywoodskih filmih. Takšna je Palača parlamenta oziroma Palača ljudstva v glavnem romunskem mestu Bukarešti. Stavba je megalomanski projekt komunističnega despota Nicolaeja Ceausesca. Romuni hišo, ki je bila zamišljena kot sedež političnega centra države in osebna rezidenca takratnega predsednika Ceausesca, danes ponujajo kot turistično atrakcijo. Tam ima dom tudi del oblasti, nekatere dvorane je mogoče najeti, večina prostorov pa je nezasedena in nerazkrita.
"Zneska raje ne vem, ker ne želim, da me kap"
Otroci kot orodje
Palača ljudstva, imenovana tudi Hiša republike, privabi okoli 500 turistov dnevno. Vendar je pobrana vstopnina le kapljica v morje zneska, ki ga potrebujejo za vzdrževanje stavbe. Gradnja je bila pred približno desetimi leti ocenjena na tri milijarde evrov, milijone pa požira še danes. Vodnica po Ceausescovi palači ni znala povedati, koliko davkoplačevalskega denarja pogoltnejo zidovi, saj objekt vzdržujejo z zajetnim prispevkom iz državnega proračuna, in koliko ljudi skrbi zanjo. Tuji viri navajajo, da naj bi zgolj stroški ogrevanja in razsvetljave presegali pet milijonov evrov letno, kar je toliko, kot znaša celotni proračun manjše slovenske občine, recimo Dupleka ali Miklavža na Dravskem polju.
"Zneska raje ne vem, ker ne želim, da me kap," si pred resnico zatiska oči vodnica. A razkrije podrobnost iz svojega otroštva, ki ga je preživela v obdobju diktature in je povezana prav s Palačo ljudstva. "V prvem in drugem razredu osnovne šole smo morali vsi učenci nenehno hraniti gosenice oziroma gojiti sviloprejke za pridobivanje svile," pove s studom na obrazu in ne skriva slabih spominov na mračno preteklost. Vrhovni tiran je namreč zahteval, da morajo biti v njegovi palači vsi materiali (kamen, les, blago) romunskega porekla in tako so bili orodje za pridelovanje domače svile tudi otroci.
Porušeni, izseljeni in mrtvi
Ekstremov in absurdov je s Palačo ljudstva povezanih še več. Postavljati so jo začeli leta 1984 na območju, kjer so bili samostan, cerkve, bolnišnica in tovarne, ki so bili porušeni ali prestavljeni, tamkajšnji hrib so izravnali. Podrli so sedem kvadratnih kilometrov starega mestnega jedra Bukarešte, 40.000 ljudi je bilo preseljenih. Objekt je zasnovalo 700 arhitektov, Ceausescu si je pred njim zamislil park in fontane po vzoru pariških Elizejskih poljan, seveda večjih razsežnosti. Gradilo ga je od 20.000 do 100.000 ljudi v treh izmenah, delali so tudi vojaki, da so bili stroški dela čim nižji, tudi pod prisilo. Ogromno ljudi, po določenih podatkih celo 3000, naj bi jih bilo umrlo. Nicolae Ceausescu dokončanja zgradbe, simbola politične moči, ki ima 365.000 kvadratnih metrov površin, in zato velja za drugo največjo upravno stavbo na svetu (prvi je Pentagon), 1100 sob, številne podzemne garaže, rove, bunkerje in skrivne izhode, ni dočakal. Opremljena je s tonami jekla, marmorja, lesa, kristalov, številnimi lestenci, ogledali, volnenimi preprogami in brokatnimi zavesami, vezenimi s srebrom in zlatom.
