Darinko Kores Jacks
Če sodimo po interesu občinstva pa tudi lokalne politike in gospodarstva, je festival Jazz in vino (Jazz & Wein) v avstrijski Lipnici (Leibnitz) nedvomno uspešen. Pravzaprav vsako leto bolj. Praktično vsi dogodki šeste izvedbe konec prejšnjega tedna so bili namreč razprodani.
Prestolnica in provinca
Da se da festival za masovno popularnost prezahtevne glasbene zvrsti uspešno izvesti tudi v manjših krajih, kjer ni ravno vsakdanja, vemo. Primere dobre prakse imamo tudi pri nas. Seveda je to družabni dogodek, kot jih tam ni ravno na pretek. Pomaga tudi bližina deželne prestolnice Gradca, kjer je festival s podobnim konceptom in istim umetniškim vodjem pred leti zamrl, pristaši pa so ostali. In pač prihajajo na periferijo - tudi z organiziranim avtobusom in tudi na vinske degustacije.
Prilagojeno prostoru
Prvi večer v stari vinski kleti gradu Seggau nad mestom že po tradiciji odpreta župan Helmut Leitenberger in umetniški vodja Otmar Klammer. Ambient je privlačen in malce nenavaden, a ima omejitve. Tako glede števila publike kot predvsem pri akustiki. Bobni in dominantna elektronika odpadejo, oder lahko sprejme največ trio ali morda kvartet. Zelo pa se obnese pri majhnih, tudi dokaj nenavadnih sestavih. Mednje gotovo spada duo Daniel Herskedal (tuba) & Marius Neset (saksofoni). Če smo pri aktualnih vrhuncih norveškega jazza vajeni dinamične, pogosto eksperimentalne improvizacije, se glasbenika mlajše generacije očitno vračata k ljudski motiviki, predvsem pa h klasicistično zadržani nordijski estetiki 70-ih let prejšnjega stoletja.
Iz harmoničnega perfekcionizma klasične glasbe izhaja tudi italijanski trio dveh akustičnih kitar in klarineta, ki ga igra vodja zasedbe Gabriele Mirabassi. Ob skladbah iz starih italijanskih filmov skozi diskretno improvizacijo preigravajo predvsem priredbe brazilskih melodij. Uvodna opazka, da že zato, ker največje italijansko mesto ni Rim, ampak Sao Paulo (tam naj bi od 22 milijonov prebivalcev kar tretjina imela italijanske prednike), je morda še zvenela duhovito, a kasneje so predolgi govorni vložki postali moteči. Že mogoče, da (kot likovni umetnosti) tudi sodobni glasbi za lažje razumevanje ne škodi malce verbalne konceptualizacije. A kjer je (pre)več razlaganja, je praviloma (pre)malo muzike.
Za poznavalce ...
Osrednje dogajanje poteka v veliki dvorani kulturnega doma, začne pa se v petek zvečer z odprtjem razstave umetniških fotografij v preddverju. Avtorica letošnje je Ljubljančanka Petra Cvelbar, ki je postavila na ogled nadvse barvite, čeprav v črno-beli tehniki posnete upodobitve glasbenic.
Petkov uvodni koncert je nagovoril predvsem zahtevnejše in sodobnega jazza vajene poslušalce. Free jazz je bil upor proti klišejskosti mainstreama, veliki skladatelj in saksofonist Steve Lacy (1934-2004) pa se je ob spogledovanju z avantgardizmom oddaljil tudi od kanonov tega in ustvaril svojstveno strujo, ki navdihuje številne ustvarjalce. Pri nas je njemu in Srečku Kosovelu tolkalec Zlatko Kaučič posvetil album Vizionarja, v ameriškem Bostonu pa se pod imenom The Whammies občasno zbere šesterica priznanih glasbenikov in se skozi študiozne preinterpretacije posveti njegovi glasbi. Ob njenem razkošju in domiselnosti v izvrstni izvedbi je uživala tudi publika v polni dvorani.
Ni izključeno, da je osrednji zvezdnik večera, chicaški trobentač Wadada Leo Smith s svojim Great Lakes Quartetom zato izzval nekaj manj navdušenja. A to bi lahko pripisali kompleksnosti dokaj umirjenega nastopa, ki je skozi postopno in do potankosti premišljeno gradnjo vsakega komada in koncerta v celoti morda zahteval celo preveč zbrane pozornosti. Najbrž tudi zato, ker je šele po številnih solističnih točkah vseh članov zasedbe njen vodja odigral en sam izrazit solo, pa še tega bolj na kratko, kot dodatek prav na koncu.
... in ljubitelje nasploh
Avstrijo je za uvod sobotnega večera zastopala na Dunaju delujoča skupina perspektivnih mladih glasbenikov Synesthetic Octet. Igra gladko tekoč, zlahka poslušljiv jazzič, v katerem prepleta novejše in starejše sloge s swingom in dixielandom vred, rock, reggae, pop, hip-hop vse do rapa v izmišljenem jeziku pa še (marsi)kaj.
Temperamentna kubanska glasba je bila globalno popularna že pred letom 1999, ko sta nemški režiser Wim Wenders in ameriški glasbenik Ry Cooder posnela legendarni film Buena Vista Social Club. A ta je dal dodaten zagon. Eden glavnih protagonistov je Omar Sosa (pri nas smo ga lani gostili na Festivalu Lent) s standardno zasedbo Afro-Cuban All Stars, v Lipnici pa je nastopil v ne ravno eksotični, a dokaj redki konstelaciji dveh klasičnih klavirjev. Prestižne avstrijske znamke Bösendorfer, se razume - z njo ima dolgoročno pogodbo Marialy Pacheco. Skupaj sta nastopila šele tretjič. Toda kako! Vzhajajoča svetovna zvezda, prva ženska, ki je zmagala na tekmovanju pianistov v okviru slavnega festivala v švicarskem Montreuxu, izhaja iz klasične glasbe, a se izvrstno ujame tudi z mojstri drugih zvrsti. Njun koncert je bil redko slišana kombinacija izjemne izvedbene virtuoznosti v poglobljenem, a vseskozi lahkotno igrivem dialogu. Nedvomni kakovostni vrhunec tako za ortodoksne jazzerje kot za širšo publiko se je - skorajda samoumevno - iztekel v dolge ovacije.
