Na mariborskih ulicah ste najbrž že kdaj naleteli na Daniela Mariniča, fanta s širokim nasmehom, vedno pripravljenega na pogovor, in s harmoniko v rokah, s katero poskrbi, da je ulica nekoliko bolj živahna. Ko sva se dogovarjala za termin najinega sestanka, sva le stežka našla primerno uro. Med vsemi obveznostmi, ki jih ima, in glasbenimi projekti, zasedbami, pri katerih sodeluje, bi njegov dan najbrž moral imeti več kot 24 ur. A kljub natrpanemu urniku si je vzel čas in delil svojo zgodbo, ki je tesno povezana z glasbo že od otroštva.
Sedem let premora
"Kakor večina otrok sem z glasbo začel v nižji glasbeni šoli. Toda splet okoliščin in smrt očeta sta v mojo glasbeno kariero prinesla sedem let premora. Šele pri enaindvajsetih me je pot ponovno pripeljala nazaj do glasbe," je povedal uvodoma. Sklepa sicer, da je bilo poleg smrti očeta za to delno krivo tudi najstniško obdobje, ko se prioritete spremenijo, najstniki pa najdejo zanimanje v drugih stvareh. V času, ko svojega življenja ni posvečal glasbi, se je odločil za študij. "Mama mi je dala na izbiro, ali grem v vojsko ali študirat, in odločil sem se za slednje ter izbral študij ekonomije," razlaga o svoji preteklosti. In tam je ponovno prišel v stik s harmoniko.
Toda novi začetki so bili težji, kot si je predstavljal. "Po toliko letih neigranja na instrument finomotorike enostavno ni. Glava mi je sicer govorila, da še vedno znam igrati, a prsti temu niso sledili in potreboval sem skoraj pet let, da sem bil ponovno na isti stopnji kot pred premorom," razlaga Daniel. Ob ponovnem srečanju s harmoniko se je nato odločil tudi za spremembo študijske smeri in se z ekonomije prepisal na Pedagoško fakulteto v Mariboru ter izbral študijsko smer glasbena pedagogika.
Glasba in še potovanja
Med študijem se je srečal tudi z zborovskim nastopanjem in ta mu je odprl nov pogled na svet ter mu ponudil ogromno novih priložnosti in znanja. "Moji prvi zborovski koraki so se začeli v Mešanem pevskem zboru Slave Klavore, ki je eden najstarejših pevskih zborov v Sloveniji. Potem sem vodil še nekaj manjših zborov," razlaga. V enem od lokalov v Poštni ulici, kjer so bili takrat še prostori antikvariata, pa se je Danielu ponudila še ena zanimiva priložnost, ki jo je izkoristil z obema rokama. "Vodja antikvariata je sestavljal majhno glasbeno skupino, ki je imela skupaj z Mariborsko razvojno agencijo v načrtu potovanje v Argentino z namenom, da v to državo Južne Amerike prenesejo Staro trto. In tako sem ob tem, da delam to, kar me veseli, dobil še priložnost, da prepotujem svet, ki ga drugače morda ne bi."
Na ulici še vedno najbolj pristno
Odločitev, da bo igral tudi na ulici, je kombinacija več dejavnikov. Od tega, da ima rad glasbo in jo želi deliti z ljudmi, do dejstva, da je trenutno brezposeln in je to eden izmed načinov, kako zasluži nekaj denarja. Kot pravi sam, pa ima igranje na ulici še en pomemben pridih, ki ga koncertno igranje ponavadi nima, in to je stik z občinstvom. Že od nekdaj ga navdušuje komunikacija, stiki z ljudmi, ki se vzpostavljajo preko tega. "Po mojem mnenju je glasba najboljši način komuniciranja. Kot zvok in kot vibracija, preko katere delujem. Vsi mi smo vibracija," doda. Maribor je po njegovih izkušnjah izredno hvaležno mesto, kadarkoli se odpravi na ulico, je deležen lepih odzivov, spodbudnih nasmehov in lepih napitnin, ki mu jih puščajo mimoidoči, pravi.
Glasba mu je vedno pomenila neke vrste svobodo. Ko je bil mlajši, se je lahko le s harmoniko na rami podal po Evropi in si služil denar. Kot oče dveh otrok tega sedaj ne počne, a se kljub temu še vedno počuti svobodnega in hvaležnega, da lahko z glasbo poskrbi tudi zanju.
Velik potencial
Poleg igranja na ulici pa občasno združi moči še z dvema glasbenikoma ter skupaj z njima nastopa pod imenom 3Gabriele, igra tudi v zasedbi Kontra Kvartet, svoje znanje pa v prostem času prav tako prenaša na najmlajše. Štiri leta je bil učitelj glasbenega pouka na valdorfski šoli, kasneje je učil v privatnih urah ali na individualnih tečajih.
V življenju ima rad projekte, ki so niso le sami sebi namen. Opaža, da mesto v zadnjem času postaja močno prav s takšnimi vsebinami. "Maribor postaja 'ludo' mesto, ki v sebi skriva ogromen osebni potencial. V njem mrgoli posameznikov in manjših organizacij ter društev, ki iz nič ustvarjajo prave male čudeže," za konec ponosno pove Daniel.
