Sprejeti Občinski prostorski načrt (OPN) je v različnih delih mesta uvedel dvoje novih posegov, ki jih urbanistično načrtovanje pozna v primerljivih evropskih mestih. To sta urbana regeneracija in zgoščevanje mesta. Povezujeta vizije in izvedbo, namenjena sta reševanju večplastnih problemov v zapostavljenih mestnih območjih. Ciljata na izboljšave gospodarskih, fizičnih, socialnih in okoljskih razmer, tudi "integracije" in "socialne vključenosti". Gre torej za program ponovne oživitve posamičnih degradiranih mestnih območij, tako imenovanih sivih con, ki omogoča posege v korist novih stanovanj, poslovnih objektov in drugih razvojnih potencialov.
Občinski prostorski načrt naj bo dinamična platforma
Mesta so bila v preteklosti pogosto preoblikovana z zakonitostmi coniranja, prometnimi sistemi, gradnjo javnih stanovanj in objektov družbenih dejavnosti. Te spremembe so bile namenjene prilagoditvi naraščajočega prebivalstva in izboljšanju življenjskih razmer, vendar so pogosto vodile tudi do razselitve skupnosti in demografskih sprememb. Stalen proces preoblikovanja urbanih območij kljub temu ni bil vedno uspešen. Tudi razvoj gospodarstva in industrije je lahko vodil k degradacijam. Včasih ne zadošča le izboljšanje in zamenjava ene stavbe, govorimo o celih stanovanjskih soseskah.
Zato želimo, da postane novi OPN dinamična platforma za širši dialog o nujnih arhitekturnih in urbanističnih izzivih. Bo jedrnata in bo spodbujala osredotočene razprave, izmenjavo znanja in medsektorsko sodelovanje pri oblikovanju prihodnosti mesta.
Stroka vse bolj prepoznava programe urbane prenove, ki vključujejo tudi tako imenovane "kulturne podjetnike", posameznike in organizacije, ki združujejo kulturne in gospodarske pobude za preoblikovanje mestnih prostorov. Pogosto sodelujejo z odločevalci in zasebniki, ko preurejajo prazna zemljišča in objekte v dinamične javne prostore, kulturna prizorišča in podobno. Pobude teh "Culturepreneurjev" so zasnovane tako, da premostijo vrzel med potrebami prebivalcev in lokalno oblastjo ter spodbujajo inovativne rešitve.
Glavni cilj je ponovni razvoj
Mesta pristopajo k urbani prenovi skladno s svojimi sredstvi. Glavni cilj je ponovni razvoj, doseže se z "očiščenjem" in ponovno gradnjo struktur, ki so same po sebi dotrajane ali zastarele ali pa so razporejene na nezadovoljiv način. Gre za način sanacije zgradb, ki so se poslabšale ali izgubile svoje prvotne funkcije. Drugi vidik pa vključuje ponovno uporabo zemljišča za nove namene, tudi ohranjanje funkcije in kakovosti območja. Takšni posegi nas čakajo na območju nekdanjega MTT-ja v Melju pa TVT-ja na Studencih in še kje.
Prenova lahko vrne družbi premalo izkoriščene priložnosti, poveča blaginjo mesta in kakovost življenja. Pobude za prenovo so zapletene, dolgotrajne in tvegajo tudi tako imenovano gentrifikacijo zasebnega prostora ali pa privatizacijo javnega. Projekti prenove so opozorili na različne učinke tega. Prizadevanja sicer prinesejo gospodarske in infrastrukturne izboljšave, lahko pa izpodrinejo dolgoletne skupnosti. Zato obravnavanje teh izzivov zahteva premišljene in pravične razvojne strategije.
Na najosnovnejši ravni se gentrifikacija zgodi, ko soseske prejmejo nenaden pritok naložb in sprememb v grajeno okolje. Te lahko vključujejo večjo prisotnost novih podjetij in novih stanovanj. To v kratkem času povzroči naraščanje vrednosti nepremičnin. Naraščajoči življenjski stroški pa naredijo bivanje dostopno le omejenim slojem družbe, zato se pogosto prvotni prebivalci soseske razselijo.
Tehtanje med varovanjem in razvojem
MOM si prizadeva za urbano regeneracijo, ki zagotavlja cenovno dostopnost, dostop do storitev in sodelovanje prebivalcev pri spodbujanju gospodarskega razvoja. Pazimo tudi, da ti posegi zmanjšujejo vplive na okolje. To lahko dosežemo le z vključevanjem arhitektov, urbanistov, prometnikov, preostalih oblikovalcev politik in vodilnih v industriji, ki uvajajo ključne spremembe, potrebne za zagotovitev trajnostnega urbanega razvoja, socialne vključenosti in podpore financiranju urbanih projektov.
Pri pritiskih urbane prenove se zavedamo tudi izzivov ohranjanja historičnega gradbenega tkiva. Tudi za urbano regeneracijo in zgoščevanje mesta sta ocena in ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine priložnost. Vendar tukaj pogosto naletimo na težave, ko varovalni režimi temu ne sledijo argumentirano. Zato smo pri urbanem napredku omejeni z ohranjanjem in varovanjem. Kako pa se spopadati s takšnim "konfliktom interesov"? Krmarjenje med njimi namreč ponuja tudi priložnost za učenje iz prednosti zgodovinskih sosesk z interakcijo nove skupnosti. Pri vlečenju vrvi med spomeniškim varstvom in urbanim razvojem je namreč ključno ravnotežje, ki ga znova in znova preizkušamo z zgodnjo vključitvijo deležnikov. A tudi ti morajo razumeti perspektive sodobnih zahtev urbanega razvoja v primerjavi z vrednostjo ohranjanja.
Katera pa so razpoložljiva orodja in strategije uspešnih prizadevanj dialoga med varovanjem in razvojnimi projekti, ki so naleteli na težave? Utemeljen dialog. Z vidika urbanističnega načrtovanja pa prav konkretni primeri zagotavljajo dragocen vpogled v ravnotežje med preteklostjo in prihodnostjo. Tudi zato MOM vedno daje prednost preglednim postopkom odločanja, ki sicer upoštevajo kulturološki pomen, a moramo zagovarjati prihodnji razvoj mesta.
Primer iz tujine
Werksviertel-Mitte na münchenski Vzhodni železniški postaji je izjemno mestno okrožje nekdanjega tovarniškega območja, z veliko prostora za ustvarjalnost, glasbo, umetnost, družbeno angažiranost, šport, zabavo, hrano, pijačo in ples, prostori za nove ideje in trajnostne projekte prihodnosti.
