(MLADI KRITIK) Jokati ni več okej! Hvala bogu!

Ameriški sociolog kulture Philip Rieff je že v 60. letih prejšnjega stoletja razglasil triumf terapevtske kulture, vendar se je njen resnični vpliv v polni meri razmahnil šele z vzponom progresivno-liberalne hegemonije v začetku prejšnje dekade. Ta je v ospredje med drugim postavljala projekt "psihološkega razsvetljenstva", "osvobajanja bojda koherentne seksualnosti izpod okovov represivne buržoazne respektabilnosti" pa tudi "destigmatizacijo mentalnega zdravja".

Četudi danes ne govorimo več o svojem idu ali nadjazu, je naš vsakdanji jezik prežet s pop psihiatrično terminologijo. Šalimo se o naših "mehanizmih spopadanja" s težavami. "Projiciramo" ali smo tarče "projekcij". Izogibamo se "toksičnim" osebam. "Katastrofiziramo", "travmiramo", "lovebombamo", "gaslightamo", "traumadumpamo", "predelujemo" in "premlevamo". Diagnosticiramo ali smo diagnosticirani z obsesivno-kompulzivno motnjo, depresijo, tesnobo, motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ali blago obliko patološkega narcisizma. Postavljamo, rušimo ali se trudimo "ohranjati" meje. Izvajamo "samonegovanje" oziroma za današnjo recenzijo razstave aktualno "ljubezen do nas samih". "Sprožajo" se nam travmatični odzivi. Travma je danes "in". To seveda ne pomeni, da nekateri otroci, mladostniki ali odrasli ne trpijo zaradi resničnih duševnih bolezni in travmatičnih izkušenj. Gre za opazovanje trenda, duha časa, ne pa za zanikanje legitimnih bolezni ali travm, ki doletijo mnoge. Nekateri posamezniki so resnično prizadeti, drugi pa na tem gradijo svojo persono. Oboje je lahko hkrati resnično. 

Rieffova analiza pa ni bila omejena zgolj na opažanje, da smo začeli sebe dojemati skozi prizmo terapevtskega diskurza, ki je nadomestil tradicionalne moralne in religiozne vrednostne sisteme. Njegova kritika je segala globlje - prepoznal je strukturno preobrazbo, v kateri je bolnišnica prevzela mesto katedrale kot osrednje družbene institucije. Ta presenetljivi kulturni premik je kritik modernosti označil za najpomembnejši razvoj zahodne civilizacije po razsvetljenstvu, ki ga je osebno doživljal izrazito apokaliptično. Čeprav se je potrebno izogibati takšnim alarmizmom, lahko danes kljub številnim pozitivnim učinkom te "revolucije" vendarle prepoznamo znake tega "barbarstva" v eksploziji nepotrebnega potrošništva, ki ga spodbuja industrija dobrega počutja, v plehkosti "self-help" industrije, ki se je razvila v večmilijardni posel, in v transformaciji terapevtskega diskurza v disciplinsko tehnologijo. Laiki brez ustrezne izobrazbe, oboroženi s pop terminologijo, so se čez noč spremenili v "razsodnike normalnosti", saj jim je diskurz v simbolnih hierarhijah naravnega reda omogočil določeno mero intelektualne in moralne superiornosti, ker so lahko ravno preko tega diskurza "uvideli" globlje od površinskosti in za fasadami nič hudega slutečih ljudi. Nič več ni ostalo sveto – starševski odnosi, otroštvo, ljubezenske simpatije – vse je postalo predmet intenzivne introspekcije in refleksije, ta pa je vedno bolj zahtevala vse večjo patologizacijo, antagonizacijo in problematizacijo tudi povsem normalnih vsakdanjih aktivnosti. 

Glede na bistveno tesno vez med umetnostjo in čustvi, zlasti v sodobni umetnosti, ni presenetljivo, da je terapevtski trend temeljito zajel tudi samo avantgardo. Urbanim mlajšim generacijam Alejandro Jodorowsky ni več toliko poznan po svojih kultnih filmskih stvaritvah kot po svoji ekscentrični Instagram personi in spiritualnosti, David Lynch je v jeseni življenja vse bolj transcendentalno meditiral, Marina Abramovič pa poleg svojih dragih obraznih kremic za 2450 evrov ponuja tudi petdnevne umike iz civilizacije v iskanje samih sebe.  

V galeriji Tkalka se z najnovejšo grafično-fotografsko serijo, naslovljeno Cake, predstavlja Sonja Vulpes. Lastno raziskovanje ljubezni do sebe in druga duševna stanja manifestira skozi prepletenost motivov avtoportreta, torte in cvetja, pri čemer kot izhodišče služijo otroški spomini in občutki brezskrbne radosti ob rojstnodnevnih praznovanjih. Izvedba se formalno razgrinja v dveh komplementarnih likovno-tehničnih sklopih, kjer prvi sklop temelji na analognih fotografskih posnetkih, prenesenih na časopisni papir s tehniko sitotiska. Ti vključujejo umetničine sodobne avtoportrete in arhivske fotografije iz njenega otroštva. Intimne podobe so obogatene z risarskimi intervencijami in kratkimi besednimi afirmacijami, ki služijo kot orodja lastnega opolnomočenja. Drugi sklop, izveden v tehniki kolagrafije, prinaša intuitiven in igriv pristop k tematiki. Skozi večplastno kompozicijo se pojavljajo elementi torte – kosi, glazura, dekoracije –, ki v prepletu figurativnih elementov subtilno interpretirajo umetničino podobo, izražajočo globoke občutke zadovoljstva in samosprejemanja. 

Slogovno bi umetnico lahko opredelili kot svojevrstno sintezo neoekspresionizma, pop arta, grafitne umetnosti in novega primitivizma. Njene grafike pa označili kot "bad painting", ki mu še vedno uspe sprevrniti kriterije za dobro "slabo" sliko, ki jo je v 90. letih populariziral Martin Kippenberger kot obrambo estetske revščine. Čeprav naj bi "najboljša" umetnost preizpraševala konsenz o tem, kaj naj bi bila "dobra" umetnost oziroma kaj naj bi bil "dober okus" v umetnosti, pa je pred njo vseeno nehvaležna naloga. Kot je že v svojem znamenitem eseju napisala Susan Sontag, je pravi "camp" vedno naiven, "camp", ki se zaveda samega sebe, ni več tako sladek. Podobno so umetnostni zgodovinarji kritizirali neoekspresionizem, češ da "hlini otroškost oziroma imitira duhovnost otroka" in je s svojo ironično distanco preveč kulturno sofisticiran, da bi lahko dosegel kakovost, ki naj bi bila rezultat naključja in iskrenosti, ne pa preračunljivosti in samozavedajoče se imitacije. Paradoksalno mora ta "grdota" ali "otroškost" na drugi strani vseeno preiti v "lepoto" oziroma "estetsko grdoto", saj je grdota lahko tudi paradoksalno lepa – in ta je običajno tista, ki najde pot v galerije. Vulpes v svojih delih sicer izkazuje avtentičnost s prepoznavnim in vizualno zanimivim slogom, sploh kar se tiče avtoportreta, vendar kvalitativno ni povsem konsistentna. Najmočnejši segment razstave predstavljajo arhivske fotografije, zato bi morda v prihodnje veljalo premisliti o zasnovi razstave kot serije fotografij z minimalnimi intervencijami afirmacij, saj se serija grafik ne poveže v koherentno celoto, tudi motivi tort spominjajo na tetovaže, ki jih za zdaj še ne bi rad povzdigoval v status visoke umetnosti. Tudi v svoji kritiki industrije samopomoči se mi še vedno zdi premalo žmohtna. Je pa vsekakor dobrodošla njena kontradiktornost, s katero svojo intuitivno, otroško, naivno umetnost izraža v kompleksnih tehnikah. Pohvalno pa je tudi njeno bolj optimistično izhodišče, ki je v močnem kontrastu s skupinsko razstavo Jokati je okej v Umetnostni galeriji Maribor, kjer je avtorica s serijo Limbo preveč očitno upodabljala občutke negotovosti in psihofizične ujetosti, zdaj pa se osredotoča na iskanje notranje topline, nežnosti in igrivosti.

S prihodom Donalda Trumpa v Belo hišo se tako dokončno zaključuje obdobje progresivno-liberalne hegemonije prejšnjega desetletja, s čimer se odmikamo od progresivnih ideologij k bolj populističnim tendencam. Vpliv političnih sprememb se hote ali nehote odtisne na posameznike, ne glede na njihovo splošno ideološko pripadnost. Ta premik spreminja tudi kulturne tokove med mlajšimi generacijami, kjer včerajšnji trendi izgubljajo vrednost. Kar je bilo včeraj "kul", je danes "cringe", s tem pa pojenja tudi terapevtska govorica oziroma se bo zdaj zreducirala zgolj na mikrokozmose določenih klik ljudi. Jokati ni več okej in to je mlada in urbana Sonja Vulpes tudi razumela.