Država potrebuje ekipo, ki bo sistematično simulirala izredne razmere

Ricardo Baptista Leite je portugalski zdravnik, ki že vrsto let aktivno sooblikuje zdravstveno politiko v svoji državi, EU in v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO). Je glasen zagovornik osnovnih bolnikovih pravic, avtor številnih publikacij o zdravstveni politiki, sodeluje pri načrtovanju izboljšav javnega in globalnega zdravja, trajnostnega zdravstva in digitalne preobrazbe zdravstvenih sistemov.

Maja 2023 je postal izvršni direktor Mednarodnega raziskovalnega združenja za digitalno zdravje in umetno inteligenco (The International Digital Health and Artificial Intelligence Research Collaborative  I-DAIR) s sedežem v Ženevi. Bil je tudi eden od predavateljev na 12. strateški konferenci Vrednosti inovacij v Ljubljani, zato smo imeli priložnost, da mu zastavimo nekaj vprašanj o trajnostnem zdravstvenem sistemu in o tem, kako ga implementirati v naš obstoječi sistem. Pogovarjali smo se, kako zgraditi na bolnika osredotočen, prožen in odziven zdravstven sistem, prilagojen potrebam prihodnosti.

Kako je pandemija covid-19 vplivala na zdravstvene sisteme v EU? Kaj smo se naučili?

Pandemija nas je naučila, da ima tehnologija izjemno pomembno vlogo pri naši podpori in odzivanju na nujne primere. Na primer, ko je šlo za testiranje in sledenje ali pri razvoju diagnostike in cepiv. Pred covidom smo cepivo najhitreje razvili v štirih letih, v tem primeru pa nam je uspelo cepivo razviti v le 10 mesecih. Žal veliko ljudi v nekaterih delih sveta ni imelo dostopa do teh cepiv. Druga manj pozitivna nota so zdravstveni ukrepi. Na covid smo se odzvali na način, ki se ne razlikuje prav veliko od tistega, kar smo videli pri španski gripi pred stotimi leti. Na nek način smo se poskušali učiti leteti po tem, ko smo že skočili s pečine.

Kaj bi lahko naredili drugače?

V prihodnosti moramo storiti vse, kar je v naši moči, da preprečimo zaprtje naših gospodarstev ali spodkopavanje blaginje prebivalstva. Razumeti je treba, da zaradi trenutnih zdravstvenih sistemov ljudje niso bolj zdravi. Breme bolezni je v porastu, ljudje so vse bolj bolni in stroški so vse višji. Pri covidu, kot smo lahko videli, ljudje s šibkejšim imunskim sistemom in z manj sredstvi pogosto tudi bolj trpijo ali umrejo. To so bile tiste žrtve, zaradi katerih je prišlo do grozljive številke milijone umrlih. Razumeti moramo, da je treba sedanje "sisteme, ki jih vodijo bolezni" spremeniti tako, da bodo bolj osredotočeni na zdravje in blaginjo ljudi.

Mislite na bolnika osredotočen zdravstven sistem, ki je prilagodljiv, odziven, sposoben predvidevati in se prilagajati potrebam prihodnosti?

Ne le na bolnika osredotočen sistem. Danes imamo »sisteme bolezni«, premikati se moramo k sistemom za zdravje in blaginjo. Bolniki so siti politikov, ki govorijo, da jih hočejo postaviti v središče. Bolniki morajo biti povsod, tudi v procesu odločanja. Ne zdravniki in ne politiki, bolniki bi morali biti tisti, ki odločajo, kateri izidi zdravljenja so zanje pomembni. Še več, videti moramo dlje od bolezni. Gledati moramo na splošno populacijo in poskrbeti, da bomo še učinkoviteje preprečevali bolezni in spodbujali zdravje.

Bi morali imeti boljšo, strožjo politiko preventive, ki bi veljala za vse članice EU?

Preventiva bo v velikem obsegu postala resničnost le, če jo bomo vključili v nove modele upravljanja zdravstvenih sistemov in če bomo ustvarili nove finančne spodbude, ki bodo vplivale na zmanjševanje bremena bolezni. Če tega ne bo, spodbude za zdravje in preprečevanja bolezni nikoli ne bomo jemali resno, zato do prave spremembe ne bo prišlo.

Kako bi lahko zmanjšali breme bolezni v Evropi?

To je mogoče le s spremembo načina upravljanja zdravstvenega sistema, načina merjenja izidov zdravljenja in načina vključevanja finančnih spodbud v prenovljen zdravstveni sistem. Danes spodbujamo bolezni, v prihodnosti moramo spodbujati zdravje in dobro počutje. Če pogledamo pandemijo covida, bi rekel, da smo zelo slabo pripravljeni na multilateralne izredne razmere, tudi čezmejna vprašanja so izziv, ki se ga nismo bili pripravljeni lotiti. Trenutno smo v fazi pogajanj o sporazumu o pandemiji, ki ga vodita Svetovna zdravstvena skupščina in Svetovna zdravstvena organizacija (SZO). Izjemno pomembno je, da vlade dosežejo skupni dogovor in da državni zbori podprejo ta sporazum o pandemiji, da bomo imeli vzpostavljen mehanizem, ki ne le omogoča zgodnje odkrivanje izbruhov, temveč tudi preprečuje, da bi izbruhi postali pandemije. Dogodki v zadnjih treh letih so lahko priložnost za spremembo.

Ali je to priložnost za prehod na bolj trajnostno zdravstveno?

Trajnost je trenutno nemogoča z modelom, ki ga vodijo bolezni, kakršnega imamo danes. Imeli bomo več bolnih ljudi in več stroškov, prišlo bo do pomanjkanje sredstev in vse to bo vodilo do točke, ko se bodo zdravili samo bogat.i. Trajnost je priložnost, da zagotovimo, da univerzalna dostopnost do zdravstvenega varstva postane resničnost. Še enkrat, da bi nam to uspelo, se moramo preusmeriti k zdravju in blaginji. Zagotoviti moramo, da se preprečijo bolezni, ki jih je mogoče preprečiti, da se pozdravijo bolezni, ki so ozdravljive, in da imamo dovolj sredstev za zdravljenje tistih, ki bodo zboleli in bodo potrebovali oskrbo, ne glede na to, kako dober je zdravstveni sistem.

Še en koncept povzroča zmedo: odpornost. Odpornost zdravstvenega sistema je ključ do obvladovanja katastrofalnih dogodkov, kot sta gospodarska kriza in pandemija.

Odpornost je težje vprašanje kot trajnost. Pomeni sposobnost odzivanja na zunanje vplive, kot je denimo pandemija. Da bi to zmogli, moramo biti bolje pripravljeni. Države morajo imeti sistem, ki združuje zdravstvo, pa tudi njihovo vojsko in vse civilne službe. Potrebujejo ekipo, ki bi sistematično simulirala izredne razmere in se osredotočala izključno na simulacijo. Na podlagi teh simulacij lahko nato preverjajo različne scenarije. Danes imamo respiratorni virus, jutri je lahko krivo nekaj v vodi ali hrani. Lahko pride tudi do bioterorizma, vsak scenarij je mogoč.

Na preteklih okroglih mizah o zdravstvenih sistemih se je omenjalo Avstrijo kot dober primer trajnostnega zdravstva. Zakaj?

Ne poznam avstrijskega zdravstvenega sistema tako dobro kot druge, vendar razumem, da ima njihov zdravstveni sistem velike prednosti. Razumeli so, da se je treba povezovati, da primarna oskrba ne sme biti ločena od bolnišnične, prav tako regije ne morejo delovati samostojno. Razumejo tudi moč digitalizacije in podatkov.

Zakaj bi bila standardizacija kazalnikov v zdravstvu rešitev? Kaj naj merimo in kaj naj primerjamo?

Česar ne merimo, tega ne moremo popraviti. V zdravstvenih sistemih smo stvari počeli na slepo. Na primer, davkoplačevalci v Sloveniji plačujejo milijone za svoj zdravstveni sistem. A če bi bili državljani, ki plačujejo davke, delničarji podjetja, bi verjetno radi na koncu dneva vedeli, kakšni so rezultati njihove naložbe. Nihče ne ve, kakšni so rezultati, ker izidov zdravljenj ne merimo ali pa toizvajamo zelo slabo. Večina zdravstvenih sistemov je zelo dobrih pri merjenju števila ljudi, ki umrejo, ne merijo pa, ali se zdravje ljudi izboljša ali poslabša. Prav tako ne merimo kakovosti življenja bolnikov.

To je vendar težko izmeriti, ni tako?

Imamo več mednarodnih organizacij, na primer Mednarodni konzorcij za merjenje zdravstvenih izidov (International Consortium for Health Outcomes Measurement  - ICHOM), ki razvija standardizirane zdravstvene meritve. Ko razpravljamo o rezultatih, je izredno pomembno, da se slišijo glasovi bolnikov. ICHOM običajno daje primer raka prostate. V preteklosti smo gledali samo na umrljivost po operaciji raka na prostati, vendar so za bolnike pomembne tudi druge stvari, kot so spolna funkcija, urinska inkontinenca... To je kakovost življenja. Življenje je več kot le preživetje, zato se moramo na to osredotočiti. Ne le pri posamezniku, meriti moramo rezultate v družbi. Ne gre samo za nadziranje hipertenzije ali sladkorne bolezni, temveč tudi za merjenje, ali se zmanjšuje število novih primerov. Pomagajo nam lahko podatki in tehnologija, pa tudi digitalno zdravstvo in umetna inteligenca, da ustvarimo mehanizem za zbiranje podatkov. Če nam to uspe, lahko ustvarimo finančne spodbude za menedžerje.

Aktivni ste kot zdravnik infektolog, predavatelj na univerzi NOVA v Lizboni, več kot 10 let ste bili poslanec portugalskega parlamenta. Težave ste spoznali z več zornih kotov. Ali lahko le en član parlamenta pripomore k hitrejšemu premikanju stvari v smeri boljšega, bolj odpornega in vzdržnega zdravstvenega sistema?

Verjamem v moč vodstva. Zaradi tega sem ustanovil Mrežo za globalno zdravje UNITE (Parliamentarians Network for Global Health), ki je globalna platforma sedanjih in nekdanjih članov parlamentov, kongresov in senatov. Člani prihajajo iz 97 držav in zastopa nas več kot 300 poslancev, ki oblikujejo politiko v svojih državah in si prizadevajo za krepitev zdravstvenih sistemov, za univerzalno dostopnost do zdravstvenega varstva in tudi za pomoč pri razvoju mehanizmov za odzivanje na nujne primere. Tudi en sam poslanec lahko naredi spremembo v tem smislu, da lahko vodi. Moje sporočilo zakonodajalcem je: ne bojte se voditi, poskušajte najti vprašanja, ki lahko združijo ljudi, pridobite podporo zagovornikov bolnikov in različnih segmentov družbe. Obrnite se na zasebni sektor, društva bolnikov, tudi člane drugih strank. Poskusite sestaviti koalicijo, ki je pripravljena narediti spremembe.

Omenili ste univerzalno dostopnost do zdravstvenega varstva. Ali je to mogoče v Evropi?

Če ni mogoče v Evropi, ni mogoče nikjer. Smo ena najbogatejših regij na svetu. To mora biti ambicija razvoja vsake vlade. Univerzalna dostopnost do zdravstvenega varstva je odvisna od naše sposobnosti, da se premikamo proti kakovosti življenja in blaginji. Videli smo dobre primere, ki so poskušali ta koncept prenesti v svojo državo in Slovenija ni tako velika država, da to ne bi bilo mogoče. Pravzaprav imate lahko ambicijo, da postanete ena prvih držav, ki bi to dostopnost dosegla. Bojim se, da Evropa in Severna Amerika, čemur pravimo tako imenovani Zahod, izvažata svoje modele, ki temeljijo na boleznih, v države, ki si prizadevajo doseči univerzalno dostopnost do zdravstvenega varstva, zlasti med državami z nizkimi in srednjimi dohodki. A kar izvažajo, je pravzaprav model, ki ne deluje. Še enkrat poudarjam, verjamem v moč digitalizacije in tehnologije ter verjamem, da lahko Mednarodno raziskovalno združenje za digitalno zdravje in umetno inteligenco I-DAIR kot nevtralna platforma igra pomembno vlogo pri podpiranju tega prehoda, zlasti v delih sveta, kjer zdravstvo ni vsem dostopno.

Ko govorimo o zdravju kot temeljni človekovi pravici in dostopu do kakovostnih zdravstvenih storitev, ne moremo spregledati redkih bolezni.

Redke bolezni so dober primer. Če se v ničemer ne strinjamo, se moramo strinjati vsaj v tem. Zakaj? Če vemo, da ima vsaka država le nekaj bolnikov s temi boleznimi, zakaj ne bi ustvarili mreže, ki resnično deluje za bolnike z redkimi boleznimi v smislu zdravljenja, referenčnih centrov itd.? Vse je že zapisano v evropski zakonodaji, le uresničiti moramo. Zakaj bi gradili iste centre za diagnostiko in zdravljenje po vsej Evropi, če lahko – ob boljši oskrbi in z nižjimi stroški – bolnikom zagotovimo to, kar resnično potrebujejo.

Napisali ste knjigo Pot do ozdravitve (Um Caminho para a Cura), manifest za zdravje. Čeprav nismo Portugalska, ali bi lahko slovenski odločevalci našli nekaj odgovorov v vaši knjigi?

Moja knjiga ima tri dele. Prvi del je diagnostika, drugi možnosti zdravljenja in tretji pot do ozdravitve. V prvem delu, diagnostiki, sem se osredotočil na Portugalsko, vendar je veliko izzivov podobnih. Drugi del govori o različnih reformah politike, ki so na mizi in med katerimi lahko izbiramo. V zadnjem delu pišem, da popolne rešitve ni, zato moramo sodelovati in soustvarjati rešitve. Kar hočem reči je: ne poskušajte uvoziti modela »copy-paste«, ker nikoli ne deluje. Lahko pa se učite od najboljših praks in napak drugih držav. Prilagodite tisto, kar najbolje deluje vaši državi, da bi najbolj primerne rešitve implementirali v svoj zdravstveni sistem. V tem smislu upam, da bo moja knjiga lahko navdih.