Nekega mrzlega februarskega jutra leta 1999 sem stal v pisarni v pritličju Palais de l'Europe, kot se uradno imenuje sedež Sveta Evrope, se živčno prestopal in se spraševal, ali bo moja prisotnost končno opažena. To očitno ni bila prva prioriteta starejšega plešastega gospoda v nekoč gotovo elegantni, a zdaj že rahlo utrujeni modri obleki, ki je počasi in premišljeno postavljal spominke na polico ob svoji pisalni mizi. Šlo je za impozantno zbirko cenenega institucionalnega kiča, ki se rad podarja ob protokolarnih priložnostih, zlasti na evropskem vzhodu. Ko je pravo mesto našel še zadnji keramični krožnik s pozlačenim troglavim orlom, se je gospod obrnil k meni, z roko pokazal na zbirko in me vprašal: "Torej, kako se vam zdi?" Iz nagibov, ki jih ne znam razložiti, sem v zadnjem trenutku požrl za mladega birokrata bistveno primernejši odgovor in zinil: "Z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod, mi dovolite, da sem iskren?" Moje besede so ga očitno presenetile, zato je sedel, me nekaj trenutkov nepremično opazoval, potem pa prisrčno zabrusil: "Jebi se." Človek, ki je v spodnjem domu britanskega parlamenta triintrideset let predstavljal škotski Inverness, novopečeni član lordske zbornice Baron Russell-Johnston of Minginish in Highland, sveže izvoljeni predsednik parlamentarne skupščine Sveta Evrope, je vstal, mi segel v roko in rekel "Živijo, jaz sem Russell, bi želel delati zame?"
Naslednja tri leta sem bil njegov politični svetovalec, pisec govorov, sopotnik in zaupnik. Skupaj sva prepotovala pol Evrope in dober del sveta, ter srečala cel kup zanimivih in še večji kup manj zanimivih ljudi. Od Baracka Obame, v času ko je ta bil še popolnoma neznan mlajši senator iz Illinoisa, do Ibrahima Rugove, do katerega sva se morala prebiti skozi kontrole srbske policije, od zagnanih, idealističnih reformatorjev novozdružene Evrope do rdečeličnih bivših partijskih funkcionarjev, ki so na svoja pleča nesebično prevzeli breme vodenja političnih in gospodarskih sprememb v mnogih evropskih državah. Med obiskom Moskve in Čečenije januarja 2000 je Russell najprej nahrulil Putina, ker je ta krepko zamujal na sestanek (ki je potem trajal kar tri ure), potem pa je ob pristanku v Čečeniji, ob žvižganju krogel, zavrnil maskirno uniformo, ki mu jo je, "zaradi njegove varnosti", ponudil ruski notranji minister. "Res hvala lepa," je rekel Russell, "ampak mislim, da merijo v vas, ne v mene".
"Russell je bil prepričan Evropejec, ki je verjel v Evropo kot garancijo za mir in civilizacijski projekt, ki temelji na dejanski demokraciji, človekovih pravicah in solidarnosti"
