Dekadentna družina = država

Mariborski Somrak bogov je tretja adaptacija kultnega Viscontijevega filma iz leta 1969 na naših odrih. Po De Breevem iz leta 2006 v Slovenskem mladinskem gledališču in Pandurjevem iz leta 2011 v Teatru Espagnol in Križankah. Je najkrajši, najmanj baročen, ne tako visoko estetiziran kot obe prejšnji in ima več povedati danes. Nikakor ne moremo (več) govoriti o kičasti, nepotrebni, sporočilno prazni gledališki verziji Viscontijeve mojstrovine. Kar smo očitali zlasti prvi slovenski uprizoritvi. Nasprotno, videti je, kot da ima povedati celo preveč.
Režiser Dalibor Matanić in avtor adaptacije ter dramaturg (odličen hrvaški dramatik) Ivor Martinić sta se lotila prenosa iz enega medija v drugega z vsemi razpoložljivimi teatrskimi pa tudi filmskimi sredstvi. Projekcije direktnega snemanja z roke na odrsko platno so sugestivni, bistveni del predstave. Podčrtajo in nadgradijo trenutke prelomov in groze z velikimi plani obraznih izrazov. Na sceni Marka Japlja je diagonalno čez oder aristokratsko omizje, ob platnu v ozadju pa velika delujoča, žareča, od časa do časa kadeča se peč, ki je najprej železarska, na koncu pa krematorij. V njem v pretresljivem, vizualno silovitem poslednjem prizoru končajo trupla vse družine, razen sprevrženega sina Martina, ki prevzame oblast.
Osrednji kolektivni protagonisti, družina Essenbeck, so industrialci - železarji v Nemčiji tridesetih let preteklega stoletja. Ko umorijo glavo družine in koncerna, Joachima Essenbecka (Miloš Battelino), se na intimnem planu dogodi enako kot s požigom nemškega parlamenta. Začne se boj za oblast in deformirana, razpadajoča družina postane srhljiva država. Kdor je še pri obloženi mizi ali pod njo, je živ, pogubljeni ne več. Weimarska republika, ki jo predstavlja omizje, se ob koncu prelomi v perverzno Salojsko republiko in iz Viscontija prestopimo k Pasoliniju.
Seciranje nacizma v najintimnejših porah je (hote) pretirano, gostota metafor in pomenov je neizmerna, vzbuja čedalje hujše nelagodje pri recepciji, a prav to je bil verjetno smisel celotne inscenacije. Ubijalska morbidnost, dekadentnost preloma uničevalne strategije nacizma na vseh poljih družbenega in zasebnega se najbolje utelesijo v liku mladega Martina Essenbecka, ki ga z vsemi freudističnimi odtenki in prelomi odlično upodobi Petja Labović. Skrajno premišljeno in strastno je zagrabil hud igralski izziv. Perfidno valovanje med raznovrstnimi legami in življenjskimi praksami, sadističnimi sprevrženostmi, pedofilijo, incestuoznostjo in nazadnje destrukcijo vsega na družino vezanega uteleša zdolgočaseni aristokratski sin, prvi in zadnji dedič dinastije. Kot hipster, ne v naci uniformi, kot je v tekstu, v poslednji sceni kontaminiran z nacizmom odide s prizorišča in pretrese z aktualnostjo.