Darinko Kores Jacks
Ob napovedi švicarskega dua z vodilno vlogo moškega glasu, izurjenega v številnih neobičajnih vokalnih tehnikah, sem seveda najprej pomislil na med ljubitelji obrobnih (etno)jazzovskih (pod)zvrsti že kar legendarno zasedbo Stimmhorn - Christian Zehnder (vokal) in Balthasar Streiff (alpski rogovi). Delovala je med letoma 1996 in 2009 in nastopila tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu. A Andreas Schaerer (vokal, elektronika) in Lucas Niggli (bobni, tolkala) nikakor nista "Stimmtrommel". Njun Arcanum je namreč nekaj povsem drug(ačn)ega.
Množica možnih razlag
Prvi nastop v Mariboru in Sloveniji se je v okviru cikla Jazz v Narodnem domu (ND) odvil v sredo na malem odru pred nekaj čez polovico napolnjeno dvoranico. In čeprav je skupaj z dodatkom trajal le slabo uro in četrt, bi se dalo o njem zlahka spisati cel zbornik kritiških recenzij, analitičnih esejev in znanstvenih ekspozejev z najrazličnejših področij in zornih kotov. Za kaj takega nimamo ne časa ne prostora, zato poskusimo vsaj površno navreči le opis dogodka in nekaj temeljnih ugotovitev.
Oglašanje je kot temeljni način zvočne komunikacije (ne le hominidov, ampak živali nasploh) nastalo že mnogo pred učlovečenjem. Vprašanje, ali se je pri ljudeh prej razvil jezik ali glasba (ali pa je oboje nastajalo vzporedno in prepleteno), je pravzaprav le hipotetično. Vsekakor je glas najbolj prvinsko glasbilo, tolkala pa takoj za njim. In če govorci jezikov s prevladujočim fonemskim naglasom poslušamo govor v povsem neznanem jeziku s tonemskim naglasnim sistemom, ga utegnemo dojeti kot nekaj glasbeni melodiki podobnega - govorci tonemskih jezikov pa fonemsko poudarjeni govor kot ritmično podlago glasbe.
Imaginarni tuji "jezik"
Ali lahko razumemo vsaj temeljno sporočilo pripovedi v neznanem tujem, morda povsem izmišljenem jeziku ali celo sproti nastajajočem kvazijeziku? Prav natančno najbrž ne. A podobno kot pri glasbi lahko zaznamo, prepoznamo in za silo dojamemo vsaj temeljna razpoloženja in čustvene podtone.
Še toliko bolj, če je podajanje pospremljeno z izdatno gestikulacijo. Schaerer in Niggli na odru počneta prav to. Prvi bolj izgovarja zaporedja medmetov, tleskov - ti morda spominjajo na domnevno najbolj prvinske jezike Grmičarjev (Bušmanov), prebivalcev južnoafriške puščave Kalahari, ki so jih nizozemski kolonizatorji prav zaradi zvočnih posebnosti govora imenovali Hotentoti - in brezpomenskih besed ter proizvaja dokaj nenavadne, a še vedno prepoznavno človeške zvoke, kot poje. Če že, pa je njegovo petje blizu posnemanja glasbil (predvsem trobil) in ekstremnim variantam jazzovskega scata ter eksotičnih vokalnih tehnik, od južnoindijskega ritmičnega do tuvansko-tibetanskega grlenega petja ..., manj pa obema glasbenikoma bolj domačemu alpskemu jodlanju.
Niggli, sicer v afriškem Kamerunu z veličastno bobnarsko tradicijo rojeni Švicar, s številnimi tolkali in najrazličnejšimi dodatki za dopolnjevanje njihovega zvena ves čas spremlja z elektroniko ojačano in do neke mere modificirano vokalistovo zvočenje. Oba pa v svojo odrsko predstavo ves čas vključujeta izrazito poudarjeno pantomimo. In se obračata neposredno k občinstvu - tudi s pozivi komu od prisotnih, naj še sam poda kako spontano "izjavo" ali "komentar" v medmetnem "nejeziku". Vse skupaj ima obilico humornega naboja, ki precej spominja na zvočno spremljavo komičnih risanih filmčkov.
Zgolj ugibamo lahko, koliko je to povezano z njunim maternim jezikom - švicarsko nemščino, ki jo celo rojeni govorci z drugih območij nemškojezičnega prostora razumejo komaj kaj bolje od "hotentotščine". Po uvodnem nagovoru - deloma v "schwiizerdütschu", deloma v angleščini - bi se dalo sklepati, da do neke mere že. Sicer pa podobno nerazumevanje ni neznano niti Slovencem in morda je tudi to prispevalo k dokaj navdušenim reakcijam občinstva.
