Bistvo je služiti namenu: Dacia Duster Extreme TCe 130 4x4

Govorimo seveda o štirikolesnem pogonu, ki je vezan na močnejši 1,2-litrski bencinski turbo motor, na voljo pa je le s šeststopenjskim menjalnikom.

O dusterju preteklih generacij so mnogi, sploh javne službe, govorili le s presežki. Cenovno dostopen avto, narejen robustno, za slabše terene, s štirikolesnim pogonom in na Renaultovi hišni osnovi. Zdaj, v tretje, je duster dozorel tudi oblikovno in je bil deležen nekaj več pozornosti tudi na stranicah. Kaj vam bo všeč? To, da je ta mala miška od žarometov nazaj in navzdol oblikovana trendovsko, predvsem izbuljen spodnji del odbijača spredaj in recimo tudi zaključek zadaj, ki prav tako deluje, kot da je oklepljen s protitankovskim oklepom. Oglate geometrijske oblike so pač od nekdaj znak mogočnosti.

Klasična plastična zaščita kolesnih lokov in pragovi na dvignjenem podvozju ne puščajo dvoma, da je duster rojen za slabe ceste. Na boku so z zajetnim plastičnim okrasom dodobra razbili monotonost, razširjeni zadnji blatniki pa se začnejo že sredi zadnjih vrat. Ni več igranja z zadnjimi lučmi, z boka zapeljana črka V se zdi še najbolj posrečena do zdaj. Da so v koncernu spoznali, kakšen poker imajo v rokah, bo kmalu pokazala še večja falanga daciiinih brezpotnežev, začenši z bigsterjem. Dodajmo še, da je Extreme kot najvišji nivo opreme, serijsko obut v 17-palčna lita platišča, našemu testnemu primerku pa so dodatno namenili kar 18-palčna za 390 evrov, kar mu daje rahlo šminkerski videz in tudi namen – brezskrbno s temi kolesi v skalnato podlago pač ne bo šlo.

Trendovska oblika se nadaljuje tudi v notranjosti, pri čemer pa seveda ne bomo šli mimo trde plastike – duster ni bil namenjen za ocenjevanje pritiska s prstom, pač pa je delavec, četudi v primeru extreme v bolj pisarniški obleki. S prstom boste tacali le po osrednjem zaslonu – ni najhitrejši, ni najbolj pisan, vseeno pa lepo služi namenu (skupaj s paketom Techno), ker – nastavljivih barv v notranjosti tu pač ne bo. Ob zaslonu še naprej ostaja nosilec za mobilni telefon, ki lahko prevzame del naprednih funkcij. Klimatske naprave na srečo niso preselili na zaslon, v bistvu je notranjost bolj kot ne elementarna. Gumbi na volanu bodo znani še od kakega drugega modela, električni pomik stekel je na vratih, za volanom so zdaj digitalni merilniki. Vse, kar je na konzoli med sedeži, sta prestavna ročica in gumb za režim vožnje, odvisno od terena.

Sedenje je udobno, sedeži so odeti v različno tkanino, ki na nekaterih mestih spominja tudi na jeans. Spredaj je dovolj prostora za večje, samo upravljanje je nezapleteno. Razen ene malenkosti, ki je poskrbela za negativen vtis. Namreč, duster se (tako kot tudi nekateri drugi koncernski sorodniki) zažene z vklopljenim omejevalnikom hitrosti (nasprotno od tempomata), kar je kar precejšnja izjema. Zdaj pa si zamislite situacijo – v enem od mestnih rondojev nehote z dlanjo pri vrtenju volana pritisnete gumb za aktivacijo in, ko bi morali pospeševati, se ne zgodi nič; avto obvisi pri 38 km/h in noče hitreje. Zdaj, če bi to pričakovali, je eno, drugo pa tudi, da se vse skupaj tudi na zaslonu dobro skrije za volan, če ga nimate ravno med koleni. Ko se tako minuto ali dve trudiš s štirimi smerniki prilesti do avtobusne postaje in že razmišljaš, kako boš klical vlečno službo … Ne, to je tako šlampasto, da sem moral omeniti in kar kliče k popravku, do takrat pa za vsak slučaj ob zagonu vozila omejevalnik izklopite.

Prtljažnika zadaj je za 403 litre, skupaj pod dnom meri 456 litrov. To sicer velja le, dokler v dnu ni rezervnega kolesa, ki stane 150 evrov - in v našem primeru je prtljažnik meril »le« 358 litrov. Dobro, s podiranjem sedežev boste za manjše kose lahko izropali tudi švedskega trgovca s pohištvom, ampak imejte v mislih, da je duster vendarle le 4,3 metra dolg avtomobilček B-segmenta.

Kar se pogona tiče, je tu zdaj že »stari dobri« Renaultov trivaljnik s 96 kW. Motor spet (kaj pa smo napisali drugega v naslovu) služi namenu, presežek pa ni. Tu je še šeststopenjski ročni menjalnik, ki je po E-Tech samodejnem iz hibrida prišel kot streznitev. Ne vem, kako je nastavljen, ampak v nižjih prestavah obvezno cukne, ne glede na to, kaj sem storil s stopalkami. Zaganjalnik sicer služi kot blagi hibrid, a le za zmanjševanje porabe z asistenco manj kot kilovaturne baterije. O dinamiki ne bomo na dolgo, podatek, da do stotice pospeši v enajstih sekundah, pove vse. In še poraba? Ja, če boste vozili premeteno in preudarno, bo tam okoli 7,5 – 8 litra. Štirikolesni pogon zahteva svoje.

Kot celota je Duster še vedno posrečen avto, ampak je nekaj parametrov, ki ga potisnejo nad povprečje in tudi poskrbijo za nejevoljo. Kot prvo, oprema pri extreme je zares bogata z vso zakonsko predpisano asistenco, z aktivnim tempomatom, klima je samodejna, tu je tudi kartica za prostoročno upravljanje, ki v bistvu ni »kartica«, ampak so ji trendovsko napihnili trebušček in zatorej ne bo v denarnici. Vseeno so dodatno v testnega dusterja dali še paket Techno za 690 evrov, ki postreže s samodejno ročno zavoro (in gumbom levo pod volanom!), zaslonom z navigacijo in indukcijskim polnjenjem mobilnika. Paket City je dodal še parkirne senzorje in 360-stopinjsko kamero in nadzor mrtvega kota. Aja, še kovinska barva, 560 evrov.

In pogled v nasprotno stran? Cena! Polno opremljen štirikolesno gnan duster ni več poceni, osnovni expression je 25.190 evrov, dva nivoja opreme višje pa 26.890 evrov, pa še za 2310 evrov je dodatkov, torej – 29.200 evrov.