Betonska utopija jugoslovanske arhitekture

Marsikaj, bi odvrnil nekdo, ki ga zgodovinski spomin še ni zapustil. In to marsikaj zelo pomembnega, zanimivega - tako zelo, da bo to predstavljeno tudi svetovni javnosti. Če ugledna muzejska ustanova, kot je newyorški Muzej moderne umetnosti (Moma), sklene pripraviti razstavo o jugoslovanski arhitekturi med letoma 1948 in 1980, potem to zagotovo ne bo ostalo neopaženo. Sploh ker je pobuda za to razstavo prišla iz muzeja, njen pobudnik je Martino Stierli, glavni kustos muzejskega oddelka za arhitekturo. Gostujoči kustos je srbski arhitekt Vladimir Kulić, sodelavka pa Anna Katz z oddelka za arhitekturo in dizajn Moma.
Priprave na otvoritev razstave so že v polnem teku. V Momi zdaj končujejo postavitev, izdelujejo makete, usklajujejo še zadnje podrobnosti za predstavitev okoli 400 eksponatov - načrtov, skic, fotografij, video posnetkov, kratkih filmov, embalaže in izdelkov industrijskega oblikovanja - tako da bo do 15. julija, ko bo svečana otvoritev razstave, vse popolnoma nared.

Jugoslavija za Američane vedno zanimiva

Pri pridobivanju gradiva za razstavo je sodeloval tudi Luka Skansi, arhitekturni zgodovinar. O tem, zakaj je za muzej, kot je Moma, kar naenkrat postala zanimiva jugoslovanska arhitektura iz nekega oddaljenega obdobja, meni, da že zavoljo tega, ker je bila Jugoslavija za Američane vedno zanimiva. "Politično smo bili nekaj posebnega, nismo bili pripadniki vzhodnega bloka, držali smo samosvojo linijo. In ko smo se na nekaterih seminarjih o zgodovini arhitekture srečali s predstavniki Mome, so nam predstavili zamisel o razstavi, ki zdaj že nastaja."

Še danes - spoštovanje

Ena od tem razstave bo tudi konstrukcijska arhitektura. Po besedah Luke Skansija konstrukcija armiranobetonske kupole s 118 metri premera, kot jo je v začetku sedemdesetih let na beograjskem sejmišču zasnoval arhitekt Branko Žeželj, še danes vzbuja spoštovanje. "Kaj šele v tistem času - stroka po vsem svetu se je čudila, s kakšno mehanizacijo je Jugoslovanom takrat uspelo postaviti nekaj tako zahtevnega. Od slovenskih arhitektov bodo v tem sklopu predstavljena nekatera dela Mirana Miheliča, predstavnika ljubljanske arhitekturne šole, učenca Edvarda Ravnikarja. Je avtor paviljonov A, B in C na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, snoval je tudi sodobne blagovnice po takratni Jugoslaviji, je avtor nekdanje poslovne stavbe SCT v Ljubljani," vlogo nekaterih slovenskih arhitektov omeni Skansi. V sklopu konstrukcijske arhitekture bodo predstavljeni tudi nekateri znani športni objekti, med njimi stadion na Poljudu v Splitu, zgrajen za potrebe mediteranskih iger leta 1979.

Snovanje za neuvrščene in spomeniški kompleksi

Razstava v Momi bo prikazala tudi gradnje, ki so jih jugoslovanski arhitekti snovali za tuje države, predvsem za neuvrščene (Kuba, Iran, Irak, Libija, Angola, Egipt). Velika podjetja nekdanje države so namreč v afriških in azijskih državah gradila velike energetske in infrastrukturne objekte, mnogi stojijo še danes in so tudi v uporabi. "V tistih časih je bilo tako, da je Tita na potovanjih po neuvrščenih državah vselej spremljal direktor Energoprojekta, takratnega gradbenega velikana. Tito je odpiral tudi vrata za poslovno sodelovanje, pogodbe so bile podpisane kar na teh potovanjih," pove Luka Skansi.
In še en pomemben segment arhitekture na jugoslovanskih tleh bo predstavljen na razstavi v Momi - spomeniški kompleksi. Skansi jih opiše kot fotogenične in intrigantne, predvsem za tujce. "Žalostno pa je, da se spomeniki v mnogih primerih uničujejo. Le redko kje jih primerno vzdržujejo, ponekod jih namenoma uničujejo, čeprav imajo mnogi med njimi veliko umetniško vrednost. Naši spomeniki v teh kompleksih so večinoma abstraktni, vsaj tisti najpomembnejši, in ne zgolj figurativni, kot so bili veliki spomeniki v nekdanjem vzhodnem bloku," pojasnjuje Skansi. Zato se nadeja, da bo pozornost, ki jo Moma namenja temu delu nekdanje jugoslovanske arhitekture, prispevala k preprečevanju nadaljnje devastacije nekaterih spomenikov. "Razstava bo potrdila njihovo umetniško vrednost, morda bomo po njej začeli bolj spoštljivo ravnati s tem delom naše arhitekturne dediščine," se nadeja Luka Skansi.