Aki
“Pisalo se je 2005. Prerasli smo teme, ki so takrat zanimale novinarje. Zraven dveh vrstic, da smo razprodali dvorano, da so štiri generacije z nami prepevale nove in stare skladbe, sta bili neznana Cica Mica ter članek o videospotu, polnemu kipečih oblin, na dveh straneh. V nekem trenutku naše delo in ustvarjanje nista imeli nobene teže. Veste, po 30 letih dela in ustvarjanja novosti smo to doživeli kot razočaranje, morda celo žalitev. Sklenili smo, da moramo počakati, da mine neko obdobje, ko bosta znova pomembni kakovost in vsebina. Potem smo mašino znova zagnali in Valjak je po štirih letih znova zaigral. To je bilo obdobje, ko so me mamili, da bi posneli reportažo o meni, ženi, otrocih … Pri nas doma! Ljudje, pa to je tako, kot bi slekel hlače! Vedno lahko pridete na obisk, a če menite, da je Valjak lahko v medijih le s slikami soprog in stanovanja, ne pa zaradi našega dela, potem vas zanima le prodaja vašega časopisa. Če si ne zaslužim pozornosti zaradi dela in polnih dvoran, potem se tudi o mojih zasebnih štirih stenah ne bomo pogovarjali. Poglej, do sedaj, pa se že lep čas pogovarjava, še nisva omenila Kmetije (Akijev sin je 2010 zmagal v hrvaški različici šova, op. p.), najin pogovor teče o glasbi, politiki, doživljanju občinstva … To so (žal) teme, ki novinarje zanimajo vse redkeje. Včasih se mi zdi, kot bi odgovoril že na vsa vprašanja in da se ta le ponavljajo. Zavedam se, da sem javna oseba in da je dajanje intervjujev moje delo, a če se le da, se kakšnemu izognem. Rad rečem, da moja glasba pove vse o meni. Prav tako spoštujem ženo in njeno željo, da ostaja skrita. Nekateri bi radi kaj izvrtali, a to ne gre. Z veliko hvaležnosti vam bom dal vse, a ne vtikajte se v zasebnost. Naše družine so plačale visok davek za našo odsotnost, in če želijo imeti mir, jim ga bomo zagotovili. Naši otroci niso obremenjeni, naš posel jih ni zaznamoval. Boljše polovice so jih usmerile na pravo pot, povsem normalni posamezniki so, s svojim življenjem, kar me zelo radosti.”
Meje ne čutim
“Portorož … v Portorožu je bil lokal, v katerem sem se odlično počutil. Kanela bar! Ko sem prišel tja, so mi kar vzeli avtomobilske ključe za tri dni. Tako dobro smo ga znali žurati! Ampak nazaj k iztočnici. Ne maram govoriti o politiki, ker nisem politik, poleg tega se povsod dobro počutim in mislim, da so me ljudje povsod sprejeli. Prav zato verjamem, da bodo tudi tamkajšnji ljudje našli skupni jezik, saj je ta črta izključno stvar politike in ničesar drugega. Jaz meje ne čutim. Čutim ljudi in oni mene. Na naših koncertih skupaj pojemo v Ljubljani, Sarajevu, Zagrebu, Beogradu ali Skopju. Med odri in občinstvom ni razlik. Naše skladbe prepevajo vnuki, dedki, mladi in stari. Vsi skupaj se zabavajo in to je lepota našega posla. Zgodi se, da nas kdaj primerjajo z Rolling Stonesi, kar je za nas izjemna čast, a upam, da nas ne primerjajo zgolj zaradi starosti, temveč tudi zato, ker še vedno pripravljamo nove pesmi in smo, kot oni, znali povezati generacije. Seveda imajo oni poslušalce po vsem svetu, mi pa smo uveljavljeni le v majcenem delu sveta, a tako kot oni tudi mi neprestano verjamemo v to, kar delamo, in to delimo. Valjak je ostal Valjak prav zaradi novega materiala. Ko smo se ponovno združili in začutili draž našega poklica, je imel Hus (Husein Hasanefendić, kitarist in avtor večine skladb zasedbe, op. p.) že pripravljene nove skladbe. Prvo smo posneli v Novem mestu in takoj je postala hit. Prav ta pozitivni sprejem med poslušalci pa je tisto, kar te vleče naprej. Ne morete si misliti, kako srečni ste lahko, ko imate novo pesem, občinstvo pa jo vzame za svojo in jo poje z vami. Preigravati zgodbo, ki si jo prodajal pred 30 leti, to ni za nas. Morda bi iz nostalgije zdržali eno leto, ampak potem bi se pa že naveličali.”
Še vedno z metuljčki v trebuhu
“Že 15. marca bomo v Londonu. Po približno 20 letih bomo znova v prekrasnem gledališču z balkoni, kjer nastopajo sami svetovni asi, Eric Clapton in podobni. Potem pa Danska, Švedska, Norveška, Nemčija, jeseni Amerika, prvič Avstralija, Nova Zelandija ... Ko smo bili nazadnje v Kanadi in Ameriki, je bilo vse razprodano. Glasba zares povezuje ljudi. Pridejo številni naši ljudje in njihovi prijatelji, vidiš mlade, ki poslušajo rock and roll, le da naš ni v njihovem jeziku. Pogosto bomo nastopali v klubih za nekaj tisoč obiskovalcev, kjer sicer nastopajo top izvajalci.”
Nikoli ne odreče selfieja
“Internet je prekrasna stvar. Možnosti so neskončne, a morate paziti, kaj delate, da se zadeva ne obrne proti vam. To je najhitrejši način, da se zbližaš z oboževalci. Nisem navdušen nad dejstvom, da se kdo zaleti v drog, ker bulji v telefon, hkrati pa pomislite, video lahko takoj doseže tri ali šest milijonov gledalcev! Upam, da bodo mladi, odvisni od gledanja v telefone, kmalu prerasli to fazo. Saj smo imeli tudi mi telefone, ampak smo si znali zapomniti tudi sto številk, vsekakor pa smo imeli vsak svoj mali imenik.”
Smo nekakšni socialni delavci
“Mislim, da ne. Tudi sam si postavljam to vprašanje, kaj bi spremenil, če bi se vrnil v starost 19 ali 20 let. A najbrž nič. In tudi nazaj ne bi več hotel. Preveč znanja in informacij imam. Mlad počasi spoznavaš svet, odpiraš posamezne mape in vpijaš spoznanja. Morda bi bilo vsega preveč in zato ne bi menjal. Hus pravi, da so bili tisto drugi časi, in vsak čas ima svoje zakonitosti, tako da … ne bi. Življenje je prineslo številna spoznanja, a spet bova malce politična. Poglej, mi smo predstavniki naroda, nekakšni socialni delavci. Hus je prekrasen avtor, ki zna naše življenje in življenje naših poslušalcev pretopiti. Občutkom da besede, obliko, jih uglasbi in jih vrne občinstvu. Mi smo tam zato, da ga podpremo, da mu pomagamo pri materializaciji njegovih zamisli. Ljudi poznamo, kot rečemo, v dno duše in zato nas politiki tako radi povabijo, da bi se jim pridružili na zborovanjih, da bi jih podprli med volilnimi tekmami. Enkrat smo skupaj z Gibonnijem sprejeli to, ampak potem nikoli več. Ne pravim, da se glasba s politiko ne sme mešati, ampak treba je vedeti, da smo mi iz naroda zrasli in bomo večno ostali z njim. Hkrati pa naj narod sam odloči, kdo naj ga vodi, s kom mu bo boljše. V nekem trenutku smo se odločili, da nastopimo v kampanji, ki je napovedovala spremembe. Odigrali smo nekaj koncertov, vstopili pa smo povsem iskreno, povsem brez pričakovanj ali obljubljenih nagrad. A stranka ni zmagala zaradi nas, temveč zaradi ideje in obljub o drugačnem jutri.”
Cel članek je bil objavljen v marčevski številki revije OBRAZI.
