Matija Stepišnik
Dobrinja, mestni predel na prvi bojni črti obrambe Sarajeva, je krvavela. Bilo je pred 25 leti, 16. junija 1992. Srbsko topništvo je neusmiljeno udarjalo, pripadniki teritorialne obrambe Bosne in Hercegovine, branilci Dobrinje, so se že dva meseca močno upirali. Ogromno ljudi je padlo, mnogi so bili lačni in izčrpani. Ivo Štandeker, Mladinin vojni poročevalec, doma iz Pesnice pri Mariboru, se je skupaj z novinarko Newsweeka Jano Schneider prebil do prve frontne linije na Dobrinji. Da bi poročal, da bi pisal in s tem odstiral tragično resnico vojne, ki je zajela nekdanjo Jugoslavijo. Da bi opravljal svoje novinarsko delo, da bi sploh vedeli, kaj se dogaja.
Jana je kasneje pripovedovala, da je obstala, da bi ujela prizor, kako so bele zavese mirno plapolale v oknu nekega stanovanja, v ozadju pa se je grozeče dvignila podoba srbskega tanka. Iva je zadela granata. In tudi njo, a je imela več sreče. "To je spomin, ki ga nočem pozabiti," je rekla nekoč. Za Iva je bilo usodno. Branilci so ga hudo ranjenega želeli prepeljati v bližnjo bolnišnico na Koševu, a so jih na eni od srbskih barikad v naselju Mojmilo ustavili in vrnili na Ilidžo. Samo en srbski vojak je bil Iva pripravljen peljati do bolnišnice na Palah. Pet ur je trajalo. Preveč. Končala se je kratka, a sijajna novinarska pot. Vojna je vanjo stopila na Ivovem domačem pragu.
"Najboljši novinar, kar sem jih srečal"
Ali Behmen, sarajevski župan, je ob 20-letnici njegove smrti povedal, da je bilo Sarajevo njihov dom, ki so ga morali braniti, Ivu pa ne bi bilo treba biti tam: "Če bi padla Dobrinja, bi padlo Sarajevo. Dobro se je spominjati tedanjih dogodkov, da bi širili mir in človečnost." Ta sta izhajala tudi iz Ivovih trpko realističnih reportaž, novinarsko izjemno poštenih, iskrenih in obenem še tako tenkočutnih do človeških usod. Mirjana Barbić je bila v avtu, s katerim so skušali Mladininega novinarja prepeljati do Koševa. "Spomnim se, kot bi bilo danes. Dolgo je bolelo in še boli. Želeli smo mu pomagati, a nam niso pustili. Nikoli ne bom razumela, zakaj lahko to naredijo sočloveku", nam je pripovedovala. "Bil je najboljši novinar, kar sem jih kdaj srečal. In srečal sem veliko dobrih. Ubili so ga v Sarajevu in v žepu je imel beležnico. Da bi kaj zapisal. Zato je bil tam." Tako je ob smrti Iva Štandekerja zapisal njegov kolega in prijatelj Ervin Hladnik Milharčič. "Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada." Iz zadnje reportaže vzet stavek, ki je vklesan v spominsko ploščo v Sarajevu, se ob spominu na novinarja, ki je umrl med opravljanjem dela, spet zareže v zavest. Kot opomin, da se vojna ne sme nikoli več vrniti.
"Ljubil je ljudi"
Njegova zdaj že pokojna mama Rozika Štandeker je Večerovi novinarki Darki Zvonar Predan ob njenem zadnjem obisku pri njej povedala takole o sinovem boju pri Štrihovcu: "Najprej sem po Radiu Maribor slišala, da sta se Ivo in fotoreporter Diego A. Gomez (tudi že pokojni, op. D. Z. P.) vozila pet ur po poljskih poteh do Maribora. Tako je na radiu povedal Jože Jagodnik. Prejšnji dan sta bila v Trzinu, kjer je bilo tudi 'vroče', spala nista skoraj nič. Nenadoma sem ju zagledala na hribu za našo hišo, avto sta pustila na drugi strani razrušenega mostu in prišla peš. Ivo je rekel, mama, lahko vzamem tvoj avto. Hotel je v Šentilj. Tanki so že hrumeli; ker je bila na cesti barikada, ni mogel naprej. Peš je šel vzdolž tankovske kolone do vlaka. Gledala sem ga, oblečenega kot turista. Saj ni vedel, da bo vojna, sem si mislila." Stavek, da je imel rad mesta, pa je "popravila": "Ni res, da je ljubil mesta, ljubil je ljudi."
Teden po smrti Iva Štandekerja je izšel ta izvod {link}Mladine.**http://www.mladina.si/media/objave/dokumenti/2012/6/13/ivo_standeker.pdf{/link}
