Onkološka obolenja - kronična bolezen tudi pri psih in mačkih

Kaja Komar
30.05.2023 14:42

Tako kot ljudje lahko tudi psi ali mačke zbolijo za rakom. Lahko gre za vidne novotvorbe na koži, v podkožju ali ustni votlini, lahko pa na novotvorbe notranjih organov kažejo drugi znaki.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Veterinary examination
Shutterstock

A kljub slabemu slovesu, ki ga imajo onkološka obolenja, je to kronična bolezen, ki jo je mogoče uspešno zdraviti, zato je pravočasen obisk veterinarja ključen.

O onkoloških obolenjih, diagnostiki, zdravljenju in morebitni preventivi smo se pogovarjali z asist. dr. Tanjo Plavec s Klinike za male živali Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, odgovorno za mehkotkivno in onkološko kirurgijo malih živali, tudi članico Evropskega združenja za veterinarsko onkologijo in Veterinarskega združenja za onkološko kirurgijo.

Asist. dr. Tanja Plavec, Klinika za male živali, Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani
Maša Kokalj

Delitev na benigne, maligne, glede na obliko celic in organski sistem

Novotvorbe pri hišnih ljubljenčkih najprej delimo na benigne in maligne (zločeste). Benigne so načeloma nenevarne, maligne pa so zločeste, lahko lokalno rastejo in uničujejo tkiva na lokalnem nivoju ter tudi zasevajo (metastazirajo) v oddaljene organe.

»Delimo jih tudi glede na tip novotvorbe, torej obliko celic, in glede na organski sistem, v katerem se pojavljajo,« pojasnjuje dr. Tanja Plavec. Če so novotvorbe na koži ali v podkožju, lastniki dokaj hitro obiščejo veterinarja. »Načeloma velja, če je tvorba večja kot grah, jo je vredno preiskati, torej punktirati.«

Tvorbe na notranjih organih veterinarji pogosto odkrijejo šele pri natančnem pregledu psa ali mačke, ki jo lastniki pripeljejo zaradi drugih težav. Včasih žival izgublja težo ali težko diha, kar so zelo splošni znaki, nekaj pa je takih, zaradi katerih je nujno obiskati veterinarja.

»To so krvavitev, povečan obseg trebuha, nenadna neješčnost, bruhanje, črno blato, masa v ustni votlini, izbuljeno oko, epileptični napadi pri starejšem psu, nenadno kašljanje, izkašljevanje krvi, šepanje, ki se ne umiri z zdravili …«

Fotografija je simbolična.
Shutterstock

Zahtevna in natančna diagnostika

Onkološki pacienti terjajo poglobljen in celovit pristop, ki ga želijo doseči tudi na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Po splošnem in usmerjenem kliničnem pregledu ter vseh potrebnih laboratorijskih preiskavah sledi zahtevna diagnostika.

»Prvi korak pri diagnostiki je tankoigelna biopsija, s katero pridobimo celice za preiskavo pod mikroskopom. Pri nekaterih tumorjih, recimo pri tumorjih mehurja, se ta odsvetuje oziroma celice poskusimo pridobiti drugače,« o diagnosticiranju razlaga dr. Tanja Plavec. »Glede na novotvorbo in biologijo tumorja sledijo nadaljnje preiskave: rentgen, ultrazvok, računalniška tomografija (CT), magnetna resonanca (te metode imenujemo tudi vizualizacijske metode), v zadnjem času pri nekaterih novotvorbah tudi iskanje tako imenovane varovalne bezgavke, endoskopije, biopsije, kar je pač za določen tumor potrebno.« Če je mogoče, preverijo morebitne metastaze. »Iskanje zasevkov oziroma zamejitev bolezni je odvisna od biologije tumorjev. To je skupek tumorskih lastnosti, ki določajo način rasti tumorja ter načine in lokacije zasevanja. Za določene tipe novotvorb gledamo predvsem tam, kjer je največja verjetnost, da zasevke najdemo. Čeprav v izjemno majhnem odstotku, lahko tumorji zasevajo tako rekoč povsod. Vseh zasevkov niti ne vidimo, recimo tumor, velik en kubični centimeter, vsebuje od 1 x 107 do 1 x 109 celic, se pravi, da mora biti teh tumorskih celic kar nekaj, da bi jih videli z vizualizacijskimi metodami.«

Kemoterapija pri živalih drugačna od tiste pri ljudeh

Nekateri lastniki ob diagnozi »tumor« pomislijo na najbolj črn scenarij, sistemska kemoterapija, elektrokemoterapija ali elektrogenska terapija, vse to se jim zdi mučenje živali. Lažje se odločijo za enkraten kirurški poseg.

»Ljudje imamo zelo različno dojemanje, kaj je to mučenje. Veliko jih izhaja iz védenja iz humane medicine in težav, ki jih ljudem povzroča kemoterapija oziroma citostatično zdravljenje. V veterini kemoterapevtike dajemo v nižjem odmerku, pa tudi živali jih bolje prenašajo. Naš cilj je vedno podaljšanje življenja ob ustrezni življenjski kakovosti,« o kemoterapiji razlaga dr. Plavčeva.

»Kirurgija ima s svojo enkratnostjo prednost. In če nam uspe odstraniti tumor do popolnosti, je to odlično. A včasih nam pomembna okoliška tkiva to onemogočajo oziroma bi njihova odstranitev pomenila (pre)veliko motnjo v funkciji ali nezdružljivost z življenjem.«

Shutterstock

Vsako zdravljenje se razlikuje od živali do živali. »Individualna obravnava bolnika z vsemi njegovimi drugimi boleznimi narekuje izbiro zdravljenja. Tudi prisotnost metastaz ne pomeni nujno neizvedljivosti posega, treba pa je pretehtati prednosti in slabosti. Recimo, da imamo psa z velikim in bolečim tumorjem kosti (osteosarkom) s prisotnim majhnim zasevkom v pljučih. V tem primeru lahko amputacija noge ali protibolečinsko obsevanje izdatno izboljša kakovost življenja živali, zato je takšno zdravljenje smiselno, na primeru razloži onkološka kirurginja za male živali.

Je preventiva mogoča?

Nekatere novotvorbe so pogostejše pri določenih pasmah psov in mačk.

»Pasemske predispozicije so znane. Bele mačke, če se rade sončijo, pogosteje zbolijo za ploščatoceličnim karcinomom na uhljih, vekah, smrčku. Velike pasme psov so nagnjene k hemangiosarkomu in osteosarkomu na kosteh, bernski planšarji in gladkodlaki prinašalci pa k histiocitnim sarkomom.«

Kot poudarja kirurginja s Klinike za male živali Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, je preventiva dobrodošla, ne varuje pa povsem.

»Če boste redno umivali zobe živali, boste prej zaznali ustni tumor. Če boste spremljali odvajanje, prej boste videli kri v urinu ali blatu. Seveda pa vsaka kri še ne pomeni tumorja, še zdaleč ne,« opozarja veterinarka. »Pri starejših psih so najboljša preventiva letni pregledi pri veterinarju. Presejalnih testov za zdaj še ni v prosti uporabi, se pa proučujejo možnosti.« Je ena izmed preventivnih metod tudi kastracija oziroma sterilizacija? »Kastracija prevenira pred nastankom tumorjev mod, predvsem pri psih, ki imajo zaostala moda, in nastanek perianalnih adenomov. Dovolj zgodnja sterilizacija v veliki meri ščiti pred nastankom tumorjev mlečne žleze, jajčnikov, maternice, nožnice.«

Shutterstock

A kot poudarja sogovornica, je bilo veliko člankov objavljenih o študijah, ki kažejo, da lahko sterilizacija in kastracija negativno vplivata na nastanek določenih drugih, redkejših tumorjev.

»To je zelo kompleksa tema, večina člankov navaja raziskave iz okolja Združenih držav Amerike, kjer je velik delež psov kastriranih in steriliziranih, manj je intaktnih. Tako podatki kažejo, da kastracija lahko poveča tveganje za dva- do osemkrat za karcinom prostate. Psice, sterilizirane po prvem letu starosti, so imele štirikrat večjo verjetnost nastanka tumorjev vranice kot zgodaj sterilizirane ali intaktne. Pri steriliziranih psicah so pogostejši tudi srčni tumorji in tumorji vranice.«

So pa študije pokazale, dodaja dr. Tanja Plavec, da je preživetje pri steriliziranih oziroma kastriranih psih boljše oziroma daljše in da je tudi pri odločitvi o sterilizaciji oziroma kastraciji treba upoštevati velikost in pasmo psa ter predviden življenjski slog psa in njegovega lastnika.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.