Kolumna Denisa Živčeca: Kako smo si nekaj dni vsi skupaj domišljali, da smo Britanci

Vznemirljiva mreža kraljevin, kneževin, vojvodstev, sultanatov in enega cesarstva. Srednjeveške relikvije so našle način, kako se skozi čas prilagajati in spreminjati ravno toliko, da so ohranile svojo ekskluzivnost, arhaično skrivnostnost in navidezno božanskost, hkrati pa so se posodobile do te mere, da jih ljudje še vedno čutijo kot svoje. Ko pravljico prodaš dovolj prepričljivo, so se davkoplačevalci še naprej pripravljeni ponižno, spoštljivo klanjati in plačevati milijarde za najdražji resničnostni šov na svetu. Vse upravičeno s spoštovanjem tradicije in veličastne zgodovine.

Zadnje čase se sicer zdi, da svetu vlada le ena kraljeva družina. Jasno, britanska. Poleg milijardnega zaledja, veličastne zgodovine in spretnega marketinškega pristopa k temu zagotovo veliko prispeva dejstvo, da gre za kraljevo družino iz države z najbolj agresivno in megalomansko razvito tabloidno industrijo na svetu, ki v skladu s tihim dogovorom javnosti servira vse najbolj ljubke in ganljive trenutke njihovega družinskega življenja. Fotografije iz kraljevskih družinskih fotoalbumov v medijih nikoli ne pristanejo po naključju. Največ pozornosti so seveda deležne nedogovorjene zgodbe, ki jih je nemogoče pomesti pod preprogo. Varanja, ločitve, spori, nečedni posli. Včasih gre tudi za skrite in skrbno plasirane obračune med posameznimi družinskimi klani. Običajno elegantno, brez enega samega intervjuja, a s številnimi informacijami "neimenovanih, a zanesljivih virov iz njihove bližine". Za aristokratsko pravljico se pogosto skriva mnogo manj ugledna zgodba.

Zadnje dni smo bili priča fenomenu prostovoljne kolonizacije večjega dela sveta. Po smrti kraljice Elizabete II. smo se v črnino ovili še vsi drugi. Kar naenkrat vsi Britanci. Razjokane izjave tipa, da je odšla tudi naša kraljica, so kar deževale in nenadoma se je zazdelo, da smo vsi del Commonwealtha, skorajda njeni sorodniki in da je monarhija nekaj, česar si vsi želimo, a nismo blagoslovljeni z njo. Škandali kraljeve družine so bili v hipu pozabljeni, govorilo se je samo še o vrednotah, tradiciji in koncu neke dobe. Kako izjemno delo je opravila ta 96-letnica, ki je v nas kolektivno prebudila arhetip pravljične kraljice, matere civilizacije in poslednje varuhinje vsega, kar je bilo v starodobni Evropi dobro. Kraljica, čista in milosti polna. Na kaj nas to spominja?

Ljudje smo zmeraj radi občudujoče gledali v nebo in hrepeneli po tem, da bi se vsaj za hip dotaknili nečesa večjega od nas. Kraljica, tako ikonična, da je spominjala na živi portret, je bila za nas morda poslednji stik s pravljičnim, zdaj, ko je umrla, pa celo božanskim. Vsi drugi plemiči so preveč človeški za tak vtis. Občudovali smo jo zaradi vsega, kar sami nismo. Nekoč je dejala, da je najtežje ostati nepristranski in reči nič. Kakšno težo imajo te besede v času, ko lahko vsak vsakomur kadarkoli reče karkoli. S seboj je nosila neopisljivo staro modrost, premišljenost naših babic. Tiho sporočilo o delavnosti, zadržanosti in tem, da je pot do dostojanstva včasih prav molk. S tem se je - kljub ekstremno privilegiranemu življenju - dotaknila slehernika in monarhijo ponesla v novo tisočletje, tudi z vsem, kar je na njej občudovanja vrednega. Krone in žezla bodo ljudi vedno magično privlačili. Ko se ukvarjamo s kraljevskim, se nam zdi, da se vsaj za hip tudi sami dotaknemo večnosti in pozabimo na vsakodnevno lastno sivino. Če ni zvezd na nebu, se je v temi presneto dolgočasno ozirati navzgor.