Na posvojitev je igralka Maruša Oblak prvič pomislila v Južni Ameriki, kjer so z Mladinskim gledališčem pogosto gostovali. "Na ulici sem videvala sirote, nikomur ni bilo mar zanje, do njih so se vedli slabše kot do psov," se spominja.
Po naključju je navezala stike s sirotišnico v Kolumbiji, se začela učiti špansko, a načrte ji je prekrižal nov zakon, zaradi katerega ne bi mogla posvojiti res majhnega otroka. Ker je imela zbrana že vsa potrebna dokazila za posvojitev, je pisala tudi številnim veleposlanikom in takratni veleposlanik v Indiji jo je povezal s Slovenko Melanie, ki je že bila tik pred posvojitvijo v Nepalu, ta pa ji je pomagala do pravih naslovov.
Po nekaj mesecih je Maruša prejela elektronsko sporočilo, da so zanjo našli primerno deklico, siroto, da je stara dobro leto in pol, priložili so majhno črno-belo fotografijo. Ko je junija 2016 odletela v Katmandu in obiskala sirotišnico, se je je Ajušri sprva prestrašila, saj kot pravi, ni še nikoli videla tako visoke in svetle ženske. A počasi sta se le zbližali in posvojitev je stekla.
Da vrnitev v domovino ni bila preprosta, je še pojasnila Oblak in dodala, da se ji je življenje, ko je postala mama, obrnilo na glavo. "Ko sva prišli v Slovenijo, sva večino mojega starševskega dopusta preživeli v Izoli, kjer je bil moj drugi dom. Morala sem se navaditi čudnih pogledov, ki so švigali naokoli in iskali odgovor, kaj počneta skupaj ta otrok in ta čisto drugačna ženska. In kje je otrokov oče … Tega sem se hitro navadila, tudi otroških muh in rutine dneva z otrokom, od obroka do obroka. Težja je bila vrnitev v gledališče, tam so mi vse prej kot pomagali," je dejala. "Ob otroku sem spoznala, da sem ranljiva."
Celotno zgodbo o njeni težki poti do materinstva najdete v reviji Lady in na Svet24.si.
