Denis Bende Živčec
Med svojim umetniškim iskanjem ste našli še eno Laro. Pravo Laro iz romana in filma Doktor Živago, kultnega filma generacije, katerega slavo je po svetu ponesla prav skladba, filmska tema Larina pesem. Maurice Jarre jo je skomponiral. A v resnici je ta Lara Olga Ivinska, ki je z enim najvidnejših predstavnikov ruske književnosti, Borisom Pasternakom, ljubimkala dolgih štirinajst let. Kako ste jo našli? Zakaj prav ta zgodba?
"Ta zgodba se mi je zgodila slučajno, ko sem iskala zgodbo, temo za novo predstavo. Na internetu sem videla knjigo, ki jo je napisala nečakinja Pasternaka, naslov je Lara, ampak je v angleščini, ker ona živi v Angliji in je novinarka in književnica. Malce sem jo preletela in takoj me je zintrigirala do te mere, da sem začela raziskovati, vmes sem pa govorila z eno dramaturginjo, ki mi je pa rekla: 'A veš, da obstaja knjiga spominov s strani ljubice, ki je prevedena v slovenski jezik?' To je ta Pasternakova Olga Ivinska, s katero je ljubimkal 14 let, ves čas je bil poročen, a se ni ločil. Olga je napisala spomine in po teh spominih sem dala Simoni Hamer dramatizirati to zgodbo. Izbrali sva ključne stvari iz njune 14-letne veze. Odkrila sem, da je Boris pravzaprav njuno razmerje prelil med Jurija Živaga in Laro v romanu, po katerem je bil posnet film. Torej prava Lara je v bistvu Olga. Pasternak je v zgodbo vključil veliko delcev iz svojega zasebnega življenja. Ko je opisoval ženo Jurija Živaga, je bila to njegova žena. Vse skupaj me je spodbudilo, pritegnilo. Po tem filmu, ki ga je moja mama gledala v mladosti v Ajdovščini, sem dobila ime in ko sem odkrila, da ima moje ime v ozadju resnično zgodbo, me je to dokončno pritegnilo in tu je padla odločitev, da naredim predstavo."
Kje pa sta se našli Lara in Olga? Vem, da gre za en povsem drug čas in drugo zgodbo, ampak ... kje pa so vajine skupne točke?
"Laro dojemam kot lik iz iz romana in filma, Olga je pa zame prava Lara. Našli sva se v tej, kako naj rečem ... silnosti, silovitosti ljubiti nekoga, imeti rad tako, na nek način drugače, kot smo vajeni med pari. Ko sem prebirala njene spomine, sem bila kar malo jezna, ker je ona sebe nekako v drugi plan dajala in on je bil zanjo bog. Njemu je podredila vse, ampak ne tako, da tega ne bi želela. Imela sta zelo specifičen odnos, to v predstavi na koncu tudi povem, bolj poglobljen in bolj predan, kot bi bil med zakoncema. To so besede Olge in verjamem, da res, ker ko sem brala, sem videla, da je bil on pač poročen z eno tako praktično, dobro ženo iz ugledne družine, ki pa ni razumela vse veličine njega in njegovega ustvarjanja. To je dobil v Olgi, ona je bila urednica literarne revije, ona je bila intelektualka, bila je mlajša, bila je strastna, bila je lepa in mislim, da je on kot pravi moški, če sem malo kritična, imel potem vse - praktičnost doma in strast, intelektualizem in globino odnosa na drugi strani. V Olgi. In to še nekako razumem, priznam, ker je tudi Olga rekla, da ne bi nikoli zamenjala tega kar ima z njim in da bi še trikrat šla v gulag, če bi bilo treba. Kot razumem njeno doživljanje njenega odnosa je bilo tako ... nadzemeljsko. Tako drugačno, da ji je bila več vredna vsa ta žrtev, ki jo je imela v odnosu z njim, ker so ga zaradi tega romana, v katerem je pisal zgodovinska dejstva, preganjale oblasti, kot da ne bi doživela tega odnosa. Takrat veliki vodja, govorimo o Stalinu, je rekel, da mora umetnost biti državotvorna, kar je v prevodu pomenilo, da moraš pač lagati in olepševati stvari, ne pa govoriti tako kot je res, zato so ga tudi preganjali. Njej je ta odnos bil vreden več. In tukaj bi sama naredila enako, ne vem pa, če bi vzdržala tako dolgo. Ker ona je vedno upala, vse do konca, da se bo odločil zanjo. In se ni. Tu me je malce Pasternak razjezil, ker se mi zdi, da je bil kar lepo pragmatičen."
Olga se je nekako zmogla zadovoljiti z okruški ljubezni, življenjem v senci in večnimi obljubami o ločitvi. Z ljubeznijo, ki je in ni. Kaj menite o takem odnosu?
"Njun odnos pravzaprav občudujem. Tudi Pasternak je rekel, da sta na neki višji, drugi ravni. Sama sanjam o tako brezpogojni ljubezni, da bi jo tudi sama zmogla, priznam, da je verjetno tako brezpogojno ne zmorem, verjetno imam kakšne pogoje kot vsi ljudje. Ta zveza je bila zanjo tako pomembna, da je vse sprejela, tudi te manke. Ampak, konec koncev, vedno so neki manki, a šlo je - kljub večkratnim razhodom - za močno silo, ki ju je vlekla skupaj, kar se mi zdi romantično. Sama sem zelo romantična in bi si eno tako zvezo na tak način želela doživeti. Ampak, ne vem, ti okruški in drobtinice, ki jih je imela ... Ne moremo natančno vedeti, koliko je imela zares. Raziskovala sem in slišala, da je on kar lepo poskrbel zanjo, tudi finančno. A njega v celoti ni imela."
Sumim, da sami ljubite bolj celostno, polnokrvno.
"Ne vem, če bi sama vzdržala toliko časa, ker bi me stvari bolele. A težko je zdaj soditi od zunaj. Morda pa bi ravnala kot ona. Tudi sama sem zelo čustvena, romantična in me vleče v neke take veze, ki so predvsem nekonvencionalne, drugačne, tudi globlje in na splošno bolj kvalitetne. A ko ste že omenili celostno in polnokrvno, pravzaprav je tako ljubila tudi ona. Jaz sem morda malce skrajna, ko sem žalostna, sem zares žalostna, ko sem vesela, sem hiper vesela. Rahlo skrajno doživljam vse stvari, nosim srce na dlani in zajemam to življenje na polno."
Na zanimivo področje ste segli. V ne prav enostavnih časih. Rusija, vzhod. Ruska duša je s svojo skrivnostjo vedno privlačna in navdihujoča, ni pa trenutno najbrž zelo popularna. Radi tvegate?
"Zanimiva zgodba je za tem, snovala sem jo že kar leto ali več pred pandemijo, pred našim zaprtjem, dala napisat tekst, izbirala pesmi, ki bi jih umestila v predstavo, z glasbeniki smo imeli že imeti prve intenzivne vaje, in potem je prišla korona. In vse skupaj se je ustavilo. Ampak to še niti ni bilo toliko narobe, kot je bilo narobe to, da je potem prišla še vojna. Imela sem že stroške, med korono smo se fotografirali v snegu, pripravljali material za čas, ko bomo lahko začeli delati, nismo sedeli križem rok. In potem je prišla ta vojna. Seveda sem imela dilemo. Ampak ... upornica sem, mislim, da s pravim razlogom. Zato sem tudi v medije dala, da pravzaprav to ni moja vojna. Umetnost je nad vsem, tudi Pasternak nima nič s to situacijo med Rusijo in Ukrajino. Govorim o nekem drugem času in o nekih drugih stvareh. Meni je bilo ključno to, da so njega preganjali, ker ni pisal državotvorno, pod vladavino nekega, kot ga jaz imenujem v predstavi, despota, hudega avtoritarca. Mislim, da se je v času epidemije tudi nam nekaj podobnega dogajalo in sem videla samo to vzporednico. Pa saj tudi zdaj, če nisi na pravi strani, odvisno kdo je na na oblasti, čeprav moram reči, da ima iskreno, večinoma desna stran ta problem bolj kot leva ali sredinska. Če nisi njihov, potem te je treba pač onemogočati. Vprašala sem se, ali bom zvesta umetnosti in sebi ali bom državotvorna za nekoga, ki mi bo rekel, kaj je prav. Potem sem se suvereno odločila, da ta vojna ni moja, da te stvari niso naše in da bom to zgodbo vendarle povedala. To še zdaleč ne pomeni, da sem se na katerokoli stran postavila. Sem umetnica in mislim, da umetnost mora kazati ogledalo, umetnost mora imeti nek svoj stav. V prvi vrsti pa je tukaj govora o ljubezni, v ospredju je njuna ljubezen, njuna ljubezenska zgodba, seveda pa ne moremo mimo tega, da so ga preganjali. V predstavi in Olginih spominih so zanimive Pasternakove misli, ki so zdaj še vedno aktualne - da ljubezni do domovine ne smemo nikoli zamenjati za slepoto. Ali ... je mar mogoče zvestobo domovini zamenjati z zvestobo resnici?"
Predstava je tudi prava glasbena poslastica, ki postreže z bogato zgodovino ruskih pesmi, prevedenih v slovenščino.
"Te pesmi sem zelo dolgo in zelo skrbno zbirala, pravzaprav so vse ruske, tudi manj znane. V slovenski jezik jih je mojstrsko prevedel dr. Igor Saksida, ki je tudi zelo muzikalen, tudi sam poje in zato zna tako čudovito prepesniti stvari, ne samo prevesti. Spremlja me čudoviti kvartet mojih izjemnih glasbenikov."
Pa ja ne, da je Vipavka v sebi našla melanholično rusko dušo?
"Vsekakor imam neko rusko melanholično dušo, ki je na prvo žogo ne kažem, sem bolj balkansko temperamentna, ampak globoko v sebi sem tudi zelo nostalgična, melanholična, kar malo skrivam pred svetom. Režiserka je Julija Kristoforova, prava Rusinja, ki pa sicer že od otroštva živi tukaj in mi je zelo pomagala prodreti v to rusko žensko dušo. Da, v sebi sem našla tudi to mehko, če hočete, malce rusko plat, ki absolutno drugače deluje kot moja balkanska, ki pa je lahko tudi sentimentalna in nostalgična. Ampak res ruska ženska deluje drugače in to je bil zame krasen izziv."
Če sva že pri večno hrepeneči duši ... Je umetnica sploh lahko kdaj srečna, izpopolnjena?
"Vedno hrepenim po nečem, Menim, da ja, ampak vedno hrepenimo še po nečem v življenju. Ko nekaj dosežemo, potem imamo že nove izzive, nova hrepenenja, nove sanje, nove želje in to je zame dobro, ker sicer ne bi imela ničesar za raziskovati, to bi mi vzelo kreativnost, voljo in hrepenenje, ki me vodi do raziskovanja življenja, ustvarjanja, kreiranja."
V Narodni dom Maribor prihajate s predstavo. Tudi mariborska duša je hrepeneča duša. Kakšen odziv občinstva pričakujete?
"Nisem vedela, da bo ta projekt postal tako, bom rekla neskromno, dober, kar vidim po odzivu publike, res izjemnem odzivu. Ravno smo prišli iz Beograda, kjer smo poželi tudi stoječe ovacije in vzklikanja, solzne oči. Ob tem čutim srečo, ker je ta predstava kot moj otrok. Zdi se mi, da sem nekaj dobrega naredila in verjamem, da samo in zgolj zato, ker nikoli ne delam za nagrado ali aplavz, iskreno delam iz srca in ko tako delaš, edino tako imaš šanso, da prodreš do srca gledalcev.
Zasledujem svojo intuicijo, ki je ne puščam več na strani. Mariborska duša ... mislim, da je vsaka duša malo hrepeneča. Vsi v Sloveniji smo malo hrepeneči. V Maribor grem rada. Obožujem to mesto, ker ima dušo, en čar, en žar, v Mariboru imam veliko poznanstev in kolegov. Rada imam mariborsko publiko, ki zna razbrati med dobrim, slabim, slabšim in tako naprej. Tudi v Narodnem domu Maribor sem že velikokrat nastopala in vedno je bilo prijetno. Oder je zame posvečen prostor in moje delo je način življenja."
