"Jernej, nehaj! Nejček, me slišiš? Pa zakaj si takšen?! Saj nisi sam na tem svetu, toliko igrač imaš na voljo, tako da ti ne bo nič hudega, če jih boš delil z drugimi otroki," se je oni dan slišalo z enega od otroških igrišč v središču Ljubljane. In situacija se ni umirila. "Mami, Jernej mi ne posodi svojega kamiona. Pusti! Nehaj! Daj mi ga! Au, boli, mami, Jernej mi je vrgel pesek v oči, nič ne vidim, pomagaj mi, mami," se je nadaljevala drama v peskovniku, okoli katerega so bili zbrani starši, ki so želeli spor razrešiti na prijazen način in z razumevanjem.
Ko smo si dogajanje pogledali od bliže, je trmasti in nedružabni otrok, bojda Jernej, že sedel sam v kotu peskovnika. Pred seboj je imel številne igrače, od avtomobilčkov in različnih superjunakov do kanglice in lopatk. Nekaj časa se je igral v miru, potem pa je spet počilo. "Au, boli, boli, kako boli. Ne morem več, pomagajte, pomagajte mi, boli," je v nekem trenutku začel tako glasno kričati, da so mu na pomoč priskočili tudi starši, ki so se nahajali ob bližnjih igralih. "Kaj je fantek? Kaj se je zgodilo? A te je pičila osa? Kako ti lahko pomagamo? Povej ..." so bili zaskrbljeni prisotni. "Kamenčke imam noter, boli," jim je s solzami v očeh pojasnil Jernej in s prstom pokazal na svoje nove lakaste čeveljce. "Pa saj ni tako hudo! Bomo hitro uredili, da se boš lahko v miru igral naprej," ga je skušala pomiriti starejša gospa, ko se je z drugega konca peskovnika, kjer so sedeli Robi, Matjaž in Luka, zaslišalo: "Ringa, ringa raja, Jernejček pa nagaja, Janez pa priteče, pa vse na tla pomeče ..."
"Najprej govorite, da sem nesramen, potem pa bi se radi igrali z mano"
In takrat je situacija zares ušla izpod nadzora. Jernej, rdeč v obraz in z lopatko v roki, je vstal, pozabil na bolečine v podplatih in se zapodil proti trojici. "Ne boste se vi delali norca iz mene," je zakričal in začel svoj pohod. Robija je s plastiko mahnil po glavi, Matjažu je z obraza zbil očala, Luko pa je tako močno porinil, da je padel na peščeni grad. "Nisem več vaš prijatelj, nikoli več se ne bom družil z vami, pozabite na moje igrače in sladkarije. Vi me samo zafrkavate, me hecate, najprej govorite, da sem nesramen, potem pa bi se radi igrali z mano. Dovolj vas imam, dovolj!" je v ihti cepetal Jernej in vsem po spisku metal pesek v oči.
In medtem ko so starši Robija, Matjaža in Luko nemudoma in brez besed pospremili iz peskovnika, da bi umirili razgreto ozračje, je v ospredje stopil Anže, fant iz sosednjega bloka, ki so mu zaradi govornih sposobnosti že od rojstva napovedovali bleščečo politično kariero. "Jernej, pa kaj se jeziš, no. To je brez zveze, nima smisla. Naj se oni lepo igrajo na levi strani igrišča, mi pa se bomo na desni. In stvar bo s tem rešena. A pokličeva še Zorana? Tam je, na gugalnici, ga vidiš, kako je nasmejan? Lahko bi skupaj zgradili blok iz peska, kaj praviš?" je skušal pomiriti Jerneja, ki si je z obraza brisal solze. A ni ga poslušal, bil je odstoten. Njegovo pozornost je namreč v hipu ukradel Janez, prijatelj iz vrtca, ki ga je od nekdaj imel za velikega vzornika.
"Janez, Janez, Janez! Kako si kaj? Te lahko objamem? Čakal sem te cel dan. A se bomo zdaj igrali? Jaz bi se samo s tabo, z nobenim drugim, res te imam rad, Janez. Ti si moj najboljši prijatelj," je navdušenje bruhalo iz Jerneja, Janez pa je samo prikimal in na peskovnik stresel figurice vojakov.