Ker se izteka marec, mesec, v katerem slavimo poezijo in praznujemo svetovni dan poezije, in ker nas je v zadnjih Zapisih iz močvirja na Valu 202 s pesmico navdihnil Marko Radmilovič, sicer tudi kolumnist nam konkurenčnega časnika Večer, smo v Častniku zložili pesem. Ni nam pomagala umetna inteligenca, ker smo naravno inteligentni, namenoma pa nismo pustili povsem sodobnega prostega verza, ker sedanji časi nove pomladi, ki jo sicer še preprečuje stara zima, terjajo kombinacijo tradicije in postmodernizma. Po formi, ritmu in rimi deloma spominja na haikuje, deloma definicije, ki se mestoma razširjajo v sonet. Rima načrtno ni oklepajoča, ker se Častnik ničesar ne oklepa.
Pumpe brez goriva, nafte in bencina,
kolone razjarjenih ljudi,
ki peš ne hode, ki v službo se voze,
hlad domov brez kurilnega olja.
Oblast poslala je štiri cisterne,
a tehnično ustrezna bila ni niti ena,
vsaj ena bila bi ljudem zaželena
v času pogube in zime mizerne.
Petrol, nič kriv, nič dolžan,
bil nekdaj slovenski je ponos,
z Golobovo vlado gre le še na nož.
Očitke zavračata poštenjaka Južna in Berger,
živeti pod svobodnim soncem Petrolu je muka,
včasih pač nujno je nekaj poduka.