"Dvajset let članstva Slovenije v Evropski uniji je kot pot, ki se konča, še preden se zares začne. Slovenija je svoj cilj dosegla, ko je postala članica EU-ja, potem je samo še brezciljno tavala po evropskem vesolju. Misija izgubljenih priložnosti. Ni ga paralelnega vesolja, v katerem bi preverili, ali bi bilo slovenskim državljanom bolje, če bi takrat pred leti na križišču ubrali drugo pot in ostali zunaj Unije. Ampak saj danes o tej drugi poti verjetno nihče več niti ne razmišlja. Težava nastane, ko dobiš občutek, da je Bruselj daleč od tvojih težav, da te gleda zviška, da te ne jemlje resno, te nenehno nekaj tapka po glavi, predvsem pa ti ves čas vsiljuje neka pravila, ki s tabo nimajo nobene zveze. /.../
Evropska unija je kot blok s sedemindvajsetimi stanovanji, predsednica Evropske komisije pa kot predsednica hišnega sveta. Lahko predlaga, da bi bilo treba obnoviti streho, a odločitev o tem bodo sprejeli lastniki stanovanj. In če tisti v drugem nadstropju noče o tem niti slišati, ker njemu pač ne zamaka, nove strehe ne bo. In ni pomembno, če je zgolj lastnik garsonjere, nekdo drug pa petsobnega stanovanja s teraso. Njun glas enako šteje. Je Evropska unija brez napak? Niti pod razno. Bi jo bilo treba temeljito preoblikovati? Absolutno. Gre v pravo smer? Nisem čisto prepričana. Je bila za Slovenijo koristna? Skoraj povsem gotovo.
Zadnje čase se rada primerjam s Taylor Swift. Obe kdaj zapojeva, tudi sama rada plešem. Sebe v isti povedi s Taylor Swift sem v to kolumno pripeljala zato, da vam za konec postrežem s še enim klišejem. Ni treba vedno iskati razlik. Včasih je dober občutek že, da najdeš nekaj, kar te z drugim povezuje.
Zanimajte se za politiko, ljudje, je preveč pomembna, da bi jo prepustili zgolj politikom."
