"Vnovično nezaupnico v človeško v meni mi je pred tedni vročil kar sam polmastni jogurt. Ko sem se kot odrasel človek s polno zavestjo lotil njegovega zamaška, se ta ni vdal. Vztrajal je na svoji poziciji in se ni hotel ločiti od preostanka embalaže. Strmel sem v ta bizarni pojav in se spraševal, ali gre nemara za napako. Strojnik v meni je pritrdil sumu, da je neločljivost dveh plastičnih delov konstrukcijsko namerna. Kaj se dogaja? Ker mi zagatne situacije ni bilo dano na licu mesta osmisliti, se je v meni akumulirala cepetava frustracija – strojnik v meni je nagovoril bojevnika v meni. Aktiviral se je neki prastari gen, ki ga je jezdec Atile pustil moji davni prednici, pred očmi se mi je rdeče zameglilo in posegel sem po skrajnem nasilju. V enem samem sunku sem jogurt dekapitiral. Sedel sem tam, v naročju pestoval četrtino jogurta, v rokah držal nekoč celo raztrganost, bolščal v prihodnost in se spraševal, čemu.
Umiril sem se in dojel, da v rokah držim najnovejšo realnost, pravzaprav manifestacijo politične misli. V moje združevanje z jogurti je grobo posegla tako imenovana evropska uredba. Tako lepo ime, da ga je vredno še enkrat ponoviti in o njem razmisliti. Evropska uredba!? /.../
Kakšno čudovito metaforo politične realnosti ponuja privarjen zamašek ob naročju, polnem jogurta. Ob divjanju vsega transparentnega gorja na skoraj do konca razjebanem svetu, ob vseh vojnah in uničenju narave, ki ima znane akterje in interese, se orjaški aparat ukvarja z nezaupnico uživalcem jogurta. Še več: politika s tem priznava, da ne verjame več v sam temelj svobode – v svobodno voljo, ki jo usmerja ideja občega dobrega. V to, da boste smeti vrgli v smeti!?"
