V NEDELJO

(INTERVJU) Danaja Lorenčič o knjigi Nepopolna: Če ves čas razmišljaš, ali si dovolj dober, gre življenje mimo

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
"Danes vem, da perfekcionisti niso uspešni poslovneži, ampak ljudje, ki imajo občutek, da so vsi drugi boljši od njih."
Andrej Petelinšek

Srečanje z Danajino knjigo je izziv. Takšen, ki se konča z vprašanjem: Pa jaz? Sem ali nisem? Perfekcionistka, namreč. Se perfekcionizem lahko zoži zgolj na nekatera izbrana življenja, kot je popolna pričeska vsak dan? Slaba volja, če se ne svetijo čevlji? Topel poljub za vsako lahko noč? Optimalna številka kilogramov na tehtnici? Sociologinja, kolumnistka in urednica Danaja Lorenčič se tudi v svoji drugi knjigi bralcu iskreno izpove. Tokrat o spoprijemanju s perfekcionizmom, z visokimi merili, ki si jih lahko človek zadaja sam - ali pa jih krepijo nespametne družbeno narekovane norme. Z vzponi in padci se je namreč naučila, kako vsaka kritika ni tragedija. Nepopolna je knjiga o tem, kako lastno nezadovoljstvo greni življenje, kje vse nas lahko zasači želja po brezhibnosti, od kod izvira in kako se spoprijeti z njo.

Danaja, kdaj ste v zadnjem času prikimali občutku nepopolnosti?

Z nepopolnostjo se pogosto srečujem v vsakdanjem življenju, vendar temu ne pripisujem več toliko pomena kot nekoč. Včeraj se je recimo zgodilo, da sem hčerki dovolila gledati risanko, ker zaradi bolezni ni bila v vrtcu, midva pa sva imela delo. Tega pred nekaj meseci ne bi naredila. Do tretjega leta ni gledala risank, prav tako sva se z možem strinjala, da je to dovoljeno le ob koncu tedna. Ne bi mogla reči, da sem se z občutkom nepopolnosti že čisto sprijaznila. Vedno bolje mi gre, a nisem še tam. Ob kakšnih malenkostih, ki me spomnijo na nepopolnost, se skušam nežno opomniti, da niso bistvene zame.

A si moramo vsak dan kaj odpustiti?

Ne vem, če to velja za druge, sama pa se bolj kot z odpuščanjem ukvarjam z izražanjem hvaležnosti. Zaspim namreč z mislijo na tisto, za kar sem hvaležna.

Nekaj nas zmoti bolj, nekaj manj. Na kaj ste vi najbolj pozorni?

Pri meni gre za odnose. Najbolj pozorni smo pri tistem, kar nam največ pomeni. Sama se ne ukvarjam toliko z videzom, bolj s tem, ali sem dobra mama, ali sem dobra žena, ali sem dobra hči, sestra, prijateljica - in ali sem dobra do sebe ... Še vedno se lovim v občutkih oziroma skrbeh, da ne bi koga prizadela ali na koga pozabila. Tako me je bilo ob napovedi knjige zelo strah, da bi koga, ki je bil z mano na tej poti, pozabila omeniti. Da ne bi komu naredila krivice. Da, ko gre za odnose, si najtežje odpustim.

"Ko sem danes zagledala svojo knjigo v izložbi Mladinske knjige, sem se zdrznila. Lahko rečem vznemirila ... Večino svojega življenja sem želela biti nevidna, neopazna."
Andrej Petelinšek

Nepopolna. Naslov knjige zveni kot naslov filma. Obeta dramo, napoveduje močno zgodbo. In temu sledi tudi naslovnica.

Nepopolna je bila že prva različica naslova. Mislila sem, da ga bodo na založbi Mladinska knjiga pozneje spremenili ... A kot kaže, je že intuicija poskrbela, da se je takrat pojavil. Tudi naslovnica je nastala spontano. Fotografinja Urška Lukovnjak Mustafa je to fotografijo posnela za druge namene. Prav mi bo prišla za h kakšni kolumni, sem razmišljala. Meni je bilo predvsem všeč, da je moja hčerka, ko jo je videla, navdušeno rekla: Mami! A saj veste, knjige naj ne bi sodili po naslovnici. (Smeh!) Glede zgodbe je eno, kaj jaz mislim o njej, in drugo, kaj bodo čutili bralci. Morda se ukvarjam s temami, ki so na prvi pogled že obdelane. A upam si trditi, da tudi moj pogled prinaša nekaj novega v ta prostor. Sicer pa jo prepuščam bralcem, naj oni presodijo o tem.

Želja po neopaznosti

Roka na naslovnici prikriva vaš obraz. Je to umik od pozornosti?

Simbolizira mene. Pred rojstvom otroka sem, priznam, tudi kdaj hlepela po pozornosti, a zelo kratko obdobje. Ko sem danes zagledala svojo knjigo v izložbi Mladinske knjige, sem se zdrznila. Lahko rečem vznemirila ... Večino svojega življenja sem želela biti nevidna, neopazna. Tako sem se tudi oblačila, vedla ... Zdelo se mi je, da nisem toliko pomembna, da bi lahko stopila v ospredje, kaj šele zasijala. Morda mi je tudi zato ležalo novinarsko delo, saj je takrat v ospredju druga oseba - in ne tisti, ki piše.

Nepopolno telo, nepopolna ljubezen, nepopolna prijateljstva, nepopolna mama, hči ... Kam vse nas nepopolnost lahko vodi? O kateri je bilo najtežje pisati?

Najtežje je bilo napisati poglavji Nepopolna mama in Nepopolna hči. Nastali sta šele lansko poletje. Ko je knjigo urednica že skoraj do konca uredila, sem začutila, da nekaj manjka. Kot bi se temu hotela izogniti. Že vsaj sedem let hodim na psihoterapijo, kamor dejansko sodi ta družinska tematika. A priznala sem si, da je to poglavje ključno in se ga bom lotila, čeprav ni bilo preprosto. Tukaj se vendar soočiš s starši in še s svojim materinstvom. Kar je v knjigi napisanega o materinstvu, se dotika prvega leta življenja z mojo hčerko. Žal je bila ta izkušnja vse prej kot popolna, ob vsej radosti ob rojstvu otroka zato tudi neprijetna in boleča. Toda poznam ženske, ki so imele še precej težjo izkušnjo, saj se iz porodnišnice niso vrnile z živim ali zdravim otrokom. Zato vem, da obstajajo še težje zgodbe.

Mladinska knjiga

Kadar razmišljamo o svojih starših, se vračamo v pozicijo otroka, kjer je običajno veliko nedorečenega.

Se strinjam z vami. Sem človek, ki verjame, da nekatere stvari, kot je predelovanje družinskih vzorcev, sodijo na psihoterapijo, zato najprej nisem vedela, kako torej pisati o tem, da ne prizadenem staršev. S prvo različico poglavja sem jih prizadela, za kar mi je žal, vendar obenem tistega pisanja ne obžalujem, saj smo odprli iskren in boleč pogovor, za kar jim bom večno hvaležna. Terjalo je veliko samorefleksije in dotikanja bolečih točk. Jasno mi je, da mnogi starši in otroci tega ne bi zmogli. Nekateri te možnosti tudi več nimajo, ker njihovi starši niso več živi. Poglavje Nepopolna hči je zdaj drugačno, še vedno iskreno zapisano, a vsebino sem vezala predvsem na perfekcionizem. Nepopolna konec koncev ni moja avtobiografija, kjer bi pisala "poglejte, kaj sem naredila, poglejte, kakšni so moji starši, kakšen je moj mož..." Knjiga tudi ni avtofikcija, ni leposlovje.

Čeprav to ni avtobiografija, o vas izvemo veliko. Morda celo več, kot kdaj zaupamo prijateljem, znancem. Kaj torej povedati, česa raje ne, ste tehtali?

Da, do neke mere vsekakor. V knjigi so določeni izseki, stvari, o katerih ne bi mogla pisati, če ne bi bilo Nike Kovač in Inštituta 8. marec. Seveda je bilo težko. A ko vidiš, da obstajajo pogumni ljudje, se tudi ti počutiš malo manj sam, malo manj čuden - in si upaš neke stvari zapisati. In zakaj bi jih zamolčal? Ker te je strah obsojanja?

Žaljivke, nestrpnost, grobost so blizu

Vas je tega še strah?

Mislim, da imam tukaj še veliko dela. Nedavno me je nekdo vprašal, česa te je še strah? Še vedno me je strah zlobnih ljudi, žaljivosti, grobosti. S tem še nisem čisto pomirjena. Gre za stvari, na katere nimaš vpliva in so zelo vezane na perfekcionizem, saj potrjujejo, da nisi dovolj dober. Žaljivka namreč lahko potrjujejo občutek "sem najbolj slaba, nesposobna, lena".

Danes imajo žaljivke, nestrpnost in grobost do nas neposredno odprto pot, ko vstopiš v sfero družbenih omrežij. Kako se zaščititi?

Dobro vprašanje. Včasih si vzel časopis v roke in si vsebino komentiral v debati s kolegom, sorodnikom - ali sam ponergal. Nisi javno blatil in zlival svojega gneva, da bi ta prišel do dotičnega človeka. Danes, v tem čudnem novem svetu, se to zgodi takoj. Pred nami je velik izziv, kako v ta svet pospremiti otroke, jih obvarovati. Do izida knjige sem družbena omrežja uporabljala zelo redko, saj gre za določeno količino energije, ki jo raje porabim za kaj drugega. Za branje, pisanje, druženje, sprehode. Skrbelo me je, da bom za promocijo knjige potrebovala profil na instagramu. Ko so mi na založbi rekli, da to ni nujno, sem si oddahnila. Ne obsojam uporabnikov teh tehnologij, sploh ne pri tistih, ki jim je to služba, a vem, da bi mene zelo povleklo "noter".

V poglavju o ljubezni pišete o odnosu s svojim možem. Kako se je on soočil s tem, da bodo vajino zgodbo brali tisoči?

Imam srečo, da mi mož daje proste roke in je zelo podpirajoč. Vsake toliko sem mu pokazala odstavke iz knjige, saj sem želela, da je seznanjen s tem, kaj pišem. "Lahko pišeš karkoli želiš," je komentiral. Ob njem se počutim varno in svobodno, takšna je najina zveza. Morda je to slišati kontradiktorno, a če mi nekdo daje svobodo, sem z njim varna in obratno.

Zadnji zapis v knjigi je njegov. Vasja Jager je zapisal prolog, ob katerem se človeku milo stori.

Proti koncu pisanja me je prešinilo - kaj če bi Vasja tudi napisal svoj del. Ko je končal in mi poslal tekst, sem bila na sprehodu, bil je hladen dan, a vseeno je sonce sijalo name, ko sem sedla na klop in prebrala. Oblile so me solze. Tako ganljivo in iskreno je napisal, da mi je zmanjkalo besed, kar se redko zgodi. (Smeh!) Dejstvo je, da je knjiga nastajala tri leta in v težkih okoliščinah. Izgubila sem večino dela pri različnih medijih, negotovost se je stopnjevala. Začela sem pisati, a nisem vedela, kaj bo nastalo. Tudi urednica Urška Kaloper knjige ni sprejela takoj, šele v tretjem poskusu je uspelo. Je pa ves čas verjela vanjo in vame, saj ni le izvrstna urednica, temveč predvsem dober človek in krasna prijateljica. Ah, ko danes pomislim na prvo različico ... ja, bila je slaba - in hvaležna sem Urški, ker mi je to povedala.

Pogumno ali neumno?

Pisati ste začeli marca 2020, pred začetkom korona obdobja. Vaša hči je imela leto in pol. Kako ste našli čas?

Pisala sem, ko je bila ona v vrtcu, zato sem v času korone za nekaj časa nehala pisati, saj so bili vrtci zaprti. Med prvim valom epidemije sem kot novinarka izgubila angažma pri različnih revijah - in bilo me je strah za preživetje. Pisala sem popoldne ali ob koncih tedna, ko je šel mož s hčerko na sprehod, saj je vedel, da me pisanje osrečuje in da hočem slediti navdihu, sicer me bo razneslo. To je razumel, ker tudi sam piše.

Kakšen pogum je potreben za takšno razgaljenje?

Ne vem, če je to pogum. Včasih pravim, da morda nisem pogumna, ampak neumna, ker pišem na tak način. Iskreno - moj cilj sprva ni bil, da bi napisala takšno knjigo. Več let sem hotela napisati roman - in priznam, da mi je spektakularno spodletelo napisati kar dva romana. Na srečo so nekateri uredniki zavrnili moje rokopise, kar se mi zdi danes dobro.​ Sicer pa imam rada prvoosebne zgodbe, tudi biografije in avtofikcijo. In ko tisto berem, se čudim, kakšen pogum premorejo nekateri ljudje. Recimo Elton John, Mariah Carey, Matthew McConaughey, Mira Furlan, izjemna je recimo Emilie Pine v knjigi Pišem sebi, pa Rachel Cusk, Sheila Heti, Deborah Levy, ki ustvarjajo avtofikcijo ... V Sloveniji bi izpostavila Bronjo Žakelj, Dijano Matkovič, Eriko Johnson Debeljak, saj so njihove knjige fantastične in cenim, da so si upale pisati tako iskreno. Jaz sem le zapisala nekaj o delih sebe, s katerimi se učim živeti, predvsem pa za razliko od njih nisem pisala na leposloven način - a tega ne mislim kot samokritiko, temveč kot dejstvo.

Dovolite mi špekulacijo. Izdati dve knjigi, ne nazadnje intimno izpovedni, je za nekoga, ki se v preteklosti ni želel izpostavljati, se počutil neopaženega, nevrednega ... vrhunski dosežek.

Mogoče pa je. Ne nazadnje se bom zdaj naučila tudi živeti s kritikami, ki zagotovo ne bodo vse pozitivne in nežne. Verjamem tudi, da se bo verjetno oglasil nekdo in rekel: Še ena, ki je dala svoj obraz na naslovnico ... Zadnje čase je to storilo kar veliko knjižnih avtorjev pri nas: Marko Pokorn, Miha Šalehar, Aljoša Bagola, Miha Mazzini, David Zupančič. Avtoric, ki bi bile na naslovnicah, je bolj malo. V tem trenutku se spomnim le na Zvezdano in Manco Košir. Tako da sem dodala še en ženski obraz. Kaj pa vem, morda se bo komu zdelo samovšečno, narcisoidno, neumno, da sem na naslovnici ... In morda tudi je - pa se bom tudi s tem soočila in naučila živeti. (Smeh!)

Morda je zdravilno?

(Nasmeh.) To bodo presodili bralci. Morda, a tako kot moja knjiga ne more biti vsem všeč, tako jim tudi jaz ne morem biti. In to je ključno sporočilo: Kako živeti s perfekcionizmom in sprejemati, da nisem vsem všeč, da se bo vedno našel nekdo, ki ga bom razočarala, prizadela, mogoče mu celo šla na živce.

Komu bi želeli knjigo položiti v roke, da bi jo prebral?

Namenjena je ljudem, ki imajo občutek, da se spopadajo s perfekcionizmom, pa niti ne vedo, da jih to ovira v življenju. No, do takšnih je težje priti. Želela bi si tudi, da jo dobijo v roke mame prvo leto po porodniški, ki se počutijo, da niso dovolj dobre, da vsem drugim ženskam uspeva materinstvo, njim pa ne. Upam, da bo prišla do oseb, ki se v svojem telesu ne počutijo dovolj dobro in se spopadajo z motnjami hranjenja. Do ljudi, ki se dokazujejo skozi delo, saj je tudi tukaj lahko perfekcionizem velika ovira. Do tistih, ki imajo blazno potrebo po obsesivnem čiščenju in niso nikdar zadovoljni z urejenostjo svojega stanovanja. Predvsem pa do tistih, ki skušajo biti na vseh področjih življenja popolni. To ne velja nujno samo za ženske. Meni je bilo najtežje, da sem skušala biti popolna mama, popolna žena, popolna gospodinja, popolna novinarka ... Poznam veliko žensk, ki se trudijo biti ob vsem tem še vedno dosegljive za svoje starše in prijateljice.

A dan ima samo 24 ur.

Da, tako je. Ni prijetno, kadar te po koncu dneva, ko narediš vse po svojih najboljših močeh, preganja občutek, da nisi dovolj dober - ali da si popolna zguba, ker nisi naredil vsega, kar bi moral.

Perfekcionizem ni vrlina

Običajno govorimo o perfekcionizmu v luči kariere, poslovnih uspehov. Pa ne gre zgolj za to, kajne?

Perfekcionizem ni nekaj, kar je vezano na karieriste, ali pa na višji ali srednji sloj družbe, češ s perfekcionizmom do uspeha in blaginje ... Poznam veliko ljudi, ki morda niso imeli službe, a so se doma nepopisno veliko gnali. Gospe, ki same šivajo, pečejo, vrtnarijo, ure in ure truda vložijo v čiščenje, kuhanje ... Nikakor ne gre le za družbeno priznane karieriste. Tudi zato sem zase dolgo mislila, da nisem perfekcionist, saj naj bi to bili samo uspešneži. Danes pa vem, da so to ljudje, ki imajo občutek, da so vsi drugi boljši od njih.

Ljudje se na razgovorih za službo pohvalijo: sem perfekcionist.

Da. A biti perfekcionist ni nujno vrlina. Ta težnja je v slovenski družbi obravnavana kot nekaj nesporno dobrega. A gre lahko za nezdravo težnjo, ki človeka ovira. Če ves čas razmišljaš, ali si dovolj dober, gre življenje mimo. Najbrž je zato bolj smotrno delovati tako, da si dober človek.

"Nimam tovrstne domišljije, ki bi bila potrebna za pisanje fikcije, leposlovja. Zato zase pravim, da sem avtorica in ne pisateljica."
Andrej Petelinšek

Je bilo pisanje te knjige za vas terapevtsko?

Ne, saj tovrstne stvari rešujem že nekaj let na psihoterapiji. Pisanje pa me je marsičesa naučilo - da sem s knjigo dvakrat doživela zavrnitev in preživela in ugotovila, da knjiga nikoli ne bo popolna. Vedno bi lahko še kaj dopolnila, spremenila, popravila, zato svojih knjig ne berem, ko so izdane. Zaupam, da je moja urednica odlično opravila svoje delo, kajti uredniško delo je izjemno pomembno, a žal velikokrat spregledano. Naučila sem se tudi, da je bolj pomembno kot to, da naredimo stvar popolno, da jo dokončamo. In da ne obupamo, kadar doživimo zavrnitev. Kot me je učila moja ljuba mentorica Vesna Vuk Godina: Puško lahko vržem v koruzo tudi še jutri. (Smeh!)

Kako je vaše pisanje sprejela vaša psihoterapevtka?

O tem ne morem govoriti, saj je to del najinih seans.

Če se dotakneva vaše prve knjige Ana v meni - bila je ena prvih tovrstnih izpovednih knjig. Takrat, leta 2014, še nismo brali knjig o tesnobi ... Kako ste ocenili, do kolikšne mere se razgaliti?

Da, bila je ena prvih, ki je govorila o kočljivi tematiki. Prav zato je bil moj strah še toliko večji, nihče še ni pisal o motnjah hranjenja na takšen način. Ob drugi knjigi se je družbena klima že nekoliko spremenila, ni tako hudo, kot je bilo prvič. (Nasmeh.) Za to sem hvaležna avtorjem, ki so pisali o tesnobi, izgorelosti, izgubi zakonca …

Lahko bi rekli, da je vaša knjiga "nekje vmes", je osebno izpovedna, a ne bi je uvrstili niti med strokovne priročnike niti med katerega od žanrov leposlovja.

Tako, moja knjiga ni priročnik, saj jaz nisem usposobljena za dajanje nasvetov. Z bralci delim svojo zgodbo in dejstva, ki sem jih pridobila na podlagi dolgoletnega študija. Tudi na predavanjih o motnjah hranjenja in perfekcionizmu ne svetujem, saj nisem strokovnjak. Za to so psihologi, osebni zdravniki, psihoterapevti, psihoanalitiki ... Poslušam vprašanja, ki se sodelujočim porodijo - na primer na kaj morajo biti pozorni, če se pojavijo prvi znaki anoreksije in nezdrave težnje k popolnosti. Če ne znam odgovoriti, jih napotim tja, kjer bodo dobili strokovne odgovore.

O leposlovju pa ... Prihajam iz družine, kjer je Dostojevski pojem literature. In zelo rada berem leposlovje, a da bi ga pisala ... Preprosto je - verjetno ne znam. Nimam tovrstne domišljije, ki bi bila potrebna za fikcijo. Prav zato sebi ne morem reči pisateljica, sem avtorica, saj pišem avtorske knjige. Leposlovje pa piše moj mož. (Smeh!)

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?