"Desni pol verjame, da so gigaplakati pravi način, da prepričajo svoje volilce. To komunikacijo desni pol naravnost obožuje. Ne le v času volitev, ampak tako rekoč vsak dan. Tudi tako, da zasmehujejo svoje politične nasprotnike. Nazadnje smo bili deležni vizualnega skrpucala s porogljivim sloganom Kdo še pleše? Torej, resda radi smetijo na spletu in forumih, ampak pojavljanje ob cestah daje najverjetneje poseben občutek snovalcem kampanj. Smo vidni in smo bolj množični. Levi pol nekako verjame, da so najboljši marketingarji njihovi kandidati. Kandidati, ki briljirajo v TV-nastopih, so pametni, razgledani in v nulo zrihtani. Ok, to je zelo relativno. Največkrat govorijo in govorijo ter ničesar ne povejo. Gre za užitek nastopanja in ne užitek sporočanja.
Levi pol sicer poudarja, da so družbeni mediji pomembni, ampak jih v bistvu sploh ne znajo uporabljati. Hvalisanje in nastavljanje ni dovolj. To, da si tam, še nič ne pomeni. Levi pol ima namreč klasično težavo v marketingu. V bistvu sploh ne vedo, koga naslavljajo. Kdo je njihov volilec, kako razmišlja, kaj si želi in kako ga zagrabiti. V bistvu levi pol ne zna prodajati svoje ideologije in svojih vrednot. Kot da se jih malo sramujejo. Jim gre težko z jezika, da so malo levi. Za njih se konča vse v trenutku, ko spišejo nekaj floskul in stališč.
Bodimo si na jasnem. Te evropske volitve niso volitve proti. Ni se treba mobilizirati, da se premaga grožnjo z desne. Ni potrebna vseobsegajoča akcija, da se nekomu drugemu prepreči zmagoslavje. Ni treba zganjati hrupa, ker se pripravlja udar z desnega krila. Desni pol pa nasprotno dobro ve, koga naslavlja. Svoje zveste podpornike, simpatizerje in vernike."
