Kolumna Marka Radmiloviča: Dvom na sončen dan

Medijem se zdi, da s predstavljanjem kandidatov in njihovih mnenj o evropskih temah, ob tem pa še o treh referendumih, opravljajo svojo vlogo. Kampanja je koristna tudi zaradi tega, ker zagotavlja medijske vsebine na pragu poletja, ko, ob dnevnih neurjih, ni pravih tem. Tako mediji na veliko poročajo o stališčih posameznikov, strank in civilne družbe o vprašanjih in kandidatih na prihajajočem odločanju. Ker obravnavane teme - Evropa, preferenčni glas, smrt in marihuana - v bistvu zavzemajo celoten nabor povprečnega človeškega življenja. In teme so, čeprav zgledajo raznorodne, tudi zelo povezane. Se pravi, da kandidati in razpravljavci ne govorijo o jabolkih in hruškah, temveč o kontekstu, ki ima več stičnih točk, kot bi človek pričakoval. Recimo umiranje in trava. Spomnim se težkih, a na nek način lepih trenutkov, ko smo umirajočemu prijatelji z vseh koncev vrtov, koruznih njiv in toplih gred nabirali čudežno zel, da jo je nato nosil v neki ilegalni laboratorij, kjer so mu izdelovali svečke za lajšanje bolečin … In spominjam se avstrijskega financerja, kako debelo je pogledal, ko smo pripadniki slovanskih plemen, takoj po slavnostni schengenski proslavi na maloobmejnem prehodu, tistega zimskega večera s traktorjem izpulili drog, na katerem je desetletja delila pravico mejna zapornica.

Hočem povedati naslednje … Teme, o katerih odločamo junija, so življenjske, vseprisotne, žive in se tičejo vsakega od nas. So tudi težke, potrebne premisleka, določenih znanj in poznavanja konteksta. So teme, ki zahtevajo od volivca vsaj malo kontemplacije in odgovornosti.