"So trenutki, ko se zlijemo, stopimo z vsem, kar je in česar ni. Morebiti tisti, ki so šli predaleč v vesolje, in tisti, ki so potovali pregloboko v notranji svet, tako zdaj večno gledajo ta svet, kot bi zrli iz črne luknje. Vendar njihov pogled nikoli ne more več ubežati čez horizont, tako kot moj pogled ne more tja, ne da bi bil za vselej izgubljen. Pa vendar čutim, da so tam oči, topel pogled, ki me išče v temi, tako kot jaz iščem njega. Blizu smo drug drugemu, med nami je samo staro temno zrcalo, ki vpije na površini vso svetlobo ...
Počasi se vzpnem čez grič do hiše, v notranjosti prasketa ogenj, pretresen in hvaležen sedem na klop. Tukaj, v ustvarjalni samoti in tišini, bi zlahka preživel noč in dan, leta, življenje. Vendar človek poleg samote, bogatega notranjega življenja potrebuje tudi skupnost, nekateri bolj, drugi manj, da o doživetem poroča, odkritja, spoznanja, dvome in spomine deli z drugimi. Iz zgodb, pripovedi, jezika, iz tistega, kar ostane, se gradi civilizacija, ohranja občutek za lepo in dobro, brez česar bi se sesul naš notranji svet in bi hkrati s tem razpadla družba kot celota.
Občutek imam, da se je svet znašel na preizkušnji in razpotju. Kot bi vera v ustaljeni red nezadržno kopnela, z nerazumno lahkoto se žaga vse, na čemer smo doslej počivali in rasli. S klicanjem preprostega zdravega razuma in pregovorne kmečke pameti se zares zgolj omalovažujejo civilizacijske vrednote znanja, blagostanja in lepote. Še več, brez notranjega občutka za presežno izginja tudi občutek za etiko. Z zaklinjanjem na individualnost in brisanjem socialne dimenzije pa nezadržno izginja tudi empatija. Na srečo imamo veliko izjemnih pripovedi in pesmi, da se lahko v njih prepoznamo kot posamezniki in tudi kot družba. Moralni zakon v meni in zvezdno nebo nad nami, je rekel Kant, samo to me zanima. Še vedno, bi lahko dodali."
