(PREDVOLILNI IZZIV) Dva mandata, potem pa adijo

Čeprav smo že krepko polnoletni, se obnašamo, kot da smo še globoko v puberteti. Pravzaprav se tako obnašajo naši politiki. Včasih delujejo kot kakšna otročad v peskovniku, kjer bi se vsi igrali z isto lopatko, isto barbiko, spet v naslednjem trenutku pa vsi z istim buldožerjem.

Čeprav smo že krepko polnoletni, se obnašamo, kot da smo še globoko v puberteti. Pravzaprav se tako obnašajo naši politiki. Včasih delujejo kot kakšna otročad v peskovniku, kjer bi se vsi igrali z isto lopatko, isto barbiko, spet v naslednjem trenutku pa vsi z istim buldožerjem.

Ne vem, kaj nam je, da tako s težavo in počasi odraščamo. Pravzaprav se zdaj niti skupaj v peskovniku ne znamo ali ne znajo več igrati. Zdaj vsak sedi v svojem kotu. Eden ves čas z mobilnikom v rokah v svet spušča čivke, nam vsem v sramoto, drugi se v drugem kotu igra z ročnimi bombami, da se zdi, kot da zdravi frustracije, ker mu ni bilo dano iti skozi vojaško usposabljanje, tretji se potepa po Sloveniji in izobeša plakate, kjer se hvali, kaj vse so zgradili ali je zgradil, misleč, da smo mi eni povsem navadni butci, ki ne vemo, da je bilo vse, kar je bilo doslej zgrajenega, samo in le plod nas državljanov, ki veselo polnimo državno in evropsko malho. Potem imamo take, ki kje v kakšnem drugem kotu, kjer so očem prikriti, sklepajo kravje kupčije. Pa naj gre za nabavo medicinskih naprav in zaščitnih sredstev ali pa za kadrovanje v državnih firmah. Vmes je pa še največ takih, ki za vse neumnosti, ki se jih spomnijo njihovi šefi, pridno dvignejo roke in ob tem mokro sanjajo, da so si verjetno s tem spet zaslužili kakšno pohvalo v smislu "priden cucek" ali kaj podobnega.

Ne vem, kaj nam je, da tako s težavo in počasi odraščamo. Pravzaprav se zdaj niti skupaj v peskovniku ne znamo ali ne znajo več igrati. Zdaj vsak sedi v svojem kotu. Eden ves čas z mobilnikom v rokah v svet spušča čivke, nam vsem v sramoto, drugi se v drugem kotu igra z ročnimi bombami, da se zdi, kot da zdravi frustracije, ker mu ni bilo dano iti skozi vojaško usposabljanje, tretji se potepa po Sloveniji in izobeša plakate, kjer se hvali, kaj vse so zgradili ali je zgradil, misleč, da smo mi eni povsem navadni butci, ki ne vemo, da je bilo vse, kar je bilo doslej zgrajenega, samo in le plod nas državljanov, ki veselo polnimo državno in evropsko malho. Potem imamo take, ki kje v kakšnem drugem kotu, kjer so očem prikriti, sklepajo kravje kupčije. Pa naj gre za nabavo medicinskih naprav in zaščitnih sredstev ali pa za kadrovanje v državnih firmah. Vmes je pa še največ takih, ki za vse neumnosti, ki se jih spomnijo njihovi šefi, pridno dvignejo roke in ob tem mokro sanjajo, da so si verjetno s tem spet zaslužili kakšno pohvalo v smislu "priden cucek" ali kaj podobnega.

Imamo pa tudi take, ki kdaj ob kakšni kavici potarnajo, kakšnega šefa imajo in kako dobro bi bilo, da bi se ga vendarle znebili. Če so preglasni, se jih potem politik z najdaljšo brado (beri profesionalno politično kariero) znebi, kajti v vrsti jih vedno čaka dovolj, ki bodo svojo dolžnost - hvaliti golega cesarja - znali še boljše opravljati. Kot bi se vračali v čase Mi smo Titovi, Tito je naš. Le da Tito ni več Tito, ampak Janez. Kritikov strankarskega šefa ali golega cesarja je sicer resnici na ljubo veliko, a kaj, ko kaj kritičnega o svojem šefu upajo povedati le, ko zraven ni kakšne naprave, ki vleče na ušesa, in ko daleč naokoli ni nikogar, ki bi morebiti lahko kaj ujel. Včasih je že to preveč, ko kdo komu nese na ušesa: "A veš s kom je sedel ta in ta." Oja, veliko takih sem v svoji dolgoletni karieri snemanja televizijskih oddaj spoznal. Polni kritike so do svojih političnih šefov ob kavici, kje v kotu bara, ko pa se vklopijo kamere, pa so slinasti, da bolj ne morejo biti. Zato je, kot je.

Imamo pa tudi take, ki kdaj ob kakšni kavici potarnajo, kakšnega šefa imajo in kako dobro bi bilo, da bi se ga vendarle znebili. Če so preglasni, se jih potem politik z najdaljšo brado (beri profesionalno politično kariero) znebi, kajti v vrsti jih vedno čaka dovolj, ki bodo svojo dolžnost - hvaliti golega cesarja - znali še boljše opravljati. Kot bi se vračali v čase Mi smo Titovi, Tito je naš. Le da Tito ni več Tito, ampak Janez. Kritikov strankarskega šefa ali golega cesarja je sicer resnici na ljubo veliko, a kaj, ko kaj kritičnega o svojem šefu upajo povedati le, ko zraven ni kakšne naprave, ki vleče na ušesa, in ko daleč naokoli ni nikogar, ki bi morebiti lahko kaj ujel. Včasih je že to preveč, ko kdo komu nese na ušesa: "A veš s kom je sedel ta in ta." Oja, veliko takih sem v svoji dolgoletni karieri snemanja televizijskih oddaj spoznal. Polni kritike so do svojih političnih šefov ob kavici, kje v kotu bara, ko pa se vklopijo kamere, pa so slinasti, da bolj ne morejo biti. Zato je, kot je.

V teh tednih spremljamo bolj ali manj dolgočasna volilna soočenja. Na programu Planet TV, ki je ujet v vladne mreže in kjer soočenja delajo skupaj s SDS-televizijo, ne zdržim dolgo. Hitro preklopim. Ne vem, kaj za boga na soočenjih tam dela Valentina Plaskan. Nekaj je prebirati besedilo, drugo je voditi soočenje. Po mojem ima srečo, kot je imel zadnjič smolo Igor Pirkovič, da na soočenje na ti dve televiziji ne hodi Golobovo Gibanje Svoboda. Njihova Marta Kos je namreč voditelja Pirkoviča povsem iztirila in je po mojem najkvalitetnejša kandidatka Golobove stranke. Če ne celo vseh strank. Z znanjem in poznavanjem zunanje politike, tudi notranja ji ni tuja, pa s samozavestjo in načinom podajanja svojih misli je dokazala, da med nami še vedno živi nekaj takih, ki so nam bili pred desetimi leti in več v ponos. Kako bi šele Plaskanovo iztirila. Na Pop TV, ki še kljubuje vladni nakani, da si podredi vse medije, po mojem še niso v pravi formi. Ali prehitro in nepoznavalsko skačejo v besedo - zdi se, da so tudi premalo pripravljeni, teme soočanj pa slabo izbrane in dorečene. Bolj so se izkazali na Kanalu A, kjer so štirim gostom dopustili, da tudi kaj povedo. Pa čeprav so ti sadili rožice.

V teh tednih spremljamo bolj ali manj dolgočasna volilna soočenja. Na programu Planet TV, ki je ujet v vladne mreže in kjer soočenja delajo skupaj s SDS-televizijo, ne zdržim dolgo. Hitro preklopim. Ne vem, kaj za boga na soočenjih tam dela Valentina Plaskan. Nekaj je prebirati besedilo, drugo je voditi soočenje. Po mojem ima srečo, kot je imel zadnjič smolo Igor Pirkovič, da na soočenje na ti dve televiziji ne hodi Golobovo Gibanje Svoboda. Njihova Marta Kos je namreč voditelja Pirkoviča povsem iztirila in je po mojem najkvalitetnejša kandidatka Golobove stranke. Če ne celo vseh strank. Z znanjem in poznavanjem zunanje politike, tudi notranja ji ni tuja, pa s samozavestjo in načinom podajanja svojih misli je dokazala, da med nami še vedno živi nekaj takih, ki so nam bili pred desetimi leti in več v ponos. Kako bi šele Plaskanovo iztirila. Na Pop TV, ki še kljubuje vladni nakani, da si podredi vse medije, po mojem še niso v pravi formi. Ali prehitro in nepoznavalsko skačejo v besedo - zdi se, da so tudi premalo pripravljeni, teme soočanj pa slabo izbrane in dorečene. Bolj so se izkazali na Kanalu A, kjer so štirim gostom dopustili, da tudi kaj povedo. Pa čeprav so ti sadili rožice.

Na javni RTV, ki se tudi počasi, a vztrajno plete v vladne mreže, pa so tako neorganizirani, da se mi včasih zdi, da še sami ne vedo, kaj bi. Voditelji dajejo vtis, na srečo ne tudi Erika Žnidaršič, da ves čas opravljajo svoje delo pod velikim pritiskom in bolj kot o vsebini razmišljajo o tem, kako vse skupaj speljati, da se tistim zadaj ali tistemu zadaj, recimo velikemu šefu, ne bi zamerili. Ker potem je konec. Potem te ni. Pika. A vseeno je soočenje, ki ga je vodil Igor Pirkovič, vsaj malo nakazalo, da stranke imajo, poleg že omenjene Marte Kos, še nekaj politikov z diplomatskimi veščinami, kot sta mladi Nik Prebil (LMŠ) in starosta slovenske diplomacije dr. Ernest Petrič (Povežimo Slovenijo). Za slednjega vem, za mlajšega pa upam, da ne bo šel po poti čivk diplomacije, ki se jo gre v našo škodo premier. Zmago pa je tako kot vedno "glumac". Res žalostno, da mu še kdo nasede.

Na javni RTV, ki se tudi počasi, a vztrajno plete v vladne mreže, pa so tako neorganizirani, da se mi včasih zdi, da še sami ne vedo, kaj bi. Voditelji dajejo vtis, na srečo ne tudi Erika Žnidaršič, da ves čas opravljajo svoje delo pod velikim pritiskom in bolj kot o vsebini razmišljajo o tem, kako vse skupaj speljati, da se tistim zadaj ali tistemu zadaj, recimo velikemu šefu, ne bi zamerili. Ker potem je konec. Potem te ni. Pika. A vseeno je soočenje, ki ga je vodil Igor Pirkovič, vsaj malo nakazalo, da stranke imajo, poleg že omenjene Marte Kos, še nekaj politikov z diplomatskimi veščinami, kot sta mladi Nik Prebil (LMŠ) in starosta slovenske diplomacije dr. Ernest Petrič (Povežimo Slovenijo). Za slednjega vem, za mlajšega pa upam, da ne bo šel po poti čivk diplomacije, ki se jo gre v našo škodo premier. Zmago pa je tako kot vedno "glumac". Res žalostno, da mu še kdo nasede.

Ker ne želim nikogar tako dolgo gledati na političnih funkcijah, kot je na primer premier Janez Janša, ki ga plačujemo že več kot tri desetletja, ali pa tako dolgo, kot je na mestu zagorskega župana Matjaž Švagan, srčno upam, da bo enkrat zaživela moja dolgoletna ideja o uzakonitvi največ dveh zaporednih mandatih za vse politične funkcije. Pa ne le za omenjeni funkciji, zraven bi dodal še politične funkcije, kot so poslanci, državni sekretarji in direktorji državnih podjetij in javnih zavodov, kjer direktorji po navadi niso nič drugega kot poslušni politični nastavljenci. Če bi omejevanje mandatov uzakonili za najmanj dve desetletji, bi se vendarle počasi politično prečistili in dali možnost še drugim, ne le enim in istim, ki se selijo z ene politične funkcije na drugo. Dvakrat po štiri ali dvakrat po pet let, kot imamo to urejeno pri predsedniku Slovenije, je dovolj dolga doba na neki politični funkciji ali pri vodenju javnih podjetij, da se lahko nekdo izkaže in pokaže vse znanje, ki ga premore. Potem pa je čas za novo in drugačno znanje. Tiste, ki jim oba mandata potečeta, pa lahko zaradi mene tudi upokojimo. Bo ceneje. Le tako bomo iz pubertete prišli v odrasla leta. Ko se ne bodo vedno eni in isti hvalili, da nam gradijo, v resnici pa razgrajujejo. Demokracijo.

Ker ne želim nikogar tako dolgo gledati na političnih funkcijah, kot je na primer premier Janez Janša, ki ga plačujemo že več kot tri desetletja, ali pa tako dolgo, kot je na mestu zagorskega župana Matjaž Švagan, srčno upam, da bo enkrat zaživela moja dolgoletna ideja o uzakonitvi največ dveh zaporednih mandatih za vse politične funkcije. Pa ne le za omenjeni funkciji, zraven bi dodal še politične funkcije, kot so poslanci, državni sekretarji in direktorji državnih podjetij in javnih zavodov, kjer direktorji po navadi niso nič drugega kot poslušni politični nastavljenci. Če bi omejevanje mandatov uzakonili za najmanj dve desetletji, bi se vendarle počasi politično prečistili in dali možnost še drugim, ne le enim in istim, ki se selijo z ene politične funkcije na drugo. Dvakrat po štiri ali dvakrat po pet let, kot imamo to urejeno pri predsedniku Slovenije, je dovolj dolga doba na neki politični funkciji ali pri vodenju javnih podjetij, da se lahko nekdo izkaže in pokaže vse znanje, ki ga premore. Potem pa je čas za novo in drugačno znanje. Tiste, ki jim oba mandata potečeta, pa lahko zaradi mene tudi upokojimo. Bo ceneje. Le tako bomo iz pubertete prišli v odrasla leta. Ko se ne bodo vedno eni in isti hvalili, da nam gradijo, v resnici pa razgrajujejo. Demokracijo.