To bo težko. Največja težava levičarskih in levosredinskih vlad v Sloveniji po odhodu dr. Janeza Drnovška z izvršnih vladnih funkcij je, da ne prepričajo s svojimi gospodarskimi programi. S čimer dajejo polet desničarskim in desnosredinskim tekmecem.
V naslednjih štirih letih bo to zaradi trenutnih negotovih gospodarskih razmer še posebno pomembno. Dr. Robert Golob je obljubil velik skok dodane vrednosti na prebivalca, kar je ključno za krepitev gospodarstva in povečanje blaginje prebivalcev. To je žarek upanja v primerjavi z dr. Mirom Cerarjem in Marjanom Šarcem, ki nista bila preveč doma na gospodarskem področju. Golob gospodarstvo dobro pozna.
Toda za skok dodane vrednosti je potrebno vsaj dvoje:
- uveljaviti primerne (tudi nepriljubljene) gospodarske ukrepe in druge (demografske) ukrepe,
- prepričati koalicijske partnerje o pravilnosti teh ukrepov.
Ni pomembno toliko, ali bo bodoči predsednik vlade v vlado ali razvojno partnerstvo povabil Novo Slovenijo, ki ima veliko bolj ambiciozen gospodarski program kot Golobovi partnerji z leve. Ampak potem bo pomembno, ali bo in kako bo bodoči mandatar prepričal SD, Levico in posameznike iz koalicije KUL, ki jih bo vključil v svojo vlado, da je za blaginjo čez štiri leta treba narediti kar nekaj drugačnih potez od tistih, ki so jih prevladujoče naznanjali ali kritizirali predstavniki teh strank v predvolilnem času.
Odprtih vprašanj je zelo veliko. Denimo:
1. Kako bo vlada dr. Roberta Goloba dvignila dodano vrednost na zaposlenega, če bo nova vlada razveljavila dohodninsko reformo in demotivirala razvojne kadre, ki so ključni za razvojni preboj in dvig dodane vrednosti? Dohodninske razbremenitve so bile zelo napadane z leve sredine, četudi je obremenitev plač v Slovenji med najbolj progresivnimi v EU.
2. Zakaj pri vprašanju zdravstva že dolgo v Sloveniji skoraj nihče ne postavi vprašanja, kako ga bomo optimizirali, da bomo dobili višjo kakovost za isto ceno? Pred 20 leti smo veliko govorili o optimizaciji in specializaciji mreže zdravstvenih ustanov ipd. Zdaj o tem skorajda ni več govora v javnosti. Zlasti ne z leve sredine, ki celo zahteva monopolizacijo zdravstvenega zavarovanja, ki po definiciji ne vodi k učinkovitosti upravljanja zdravstvenega denarja.
3. Že 30 let nihče v Sloveniji ni pogledal čez planke, pardon, mejo in izračunal povprečnega razmerja med plačami različnih poklicnih skupin v javnem sektorju v petih ali šestih čim bolj podobnih članicah EU Sloveniji. Zakaj nihče tega ne stori in ne pripravi časovnice, kako se bodo plačna razmerja postopno z višanjem plač približevala takšnemu povprečju? Ali to doslej nalašč ni bilo storjeno, da so najbolj glasni v javnem sektorju dobivali povišice, tihi pa so zaostajali za njimi?
4. Zakaj nihče ne omeni, da moramo zaradi demografskih razmer nujno v zelo aktiven boj za najboljše tuje kadre na mednarodni trg? Da moramo Slovenijo postaviti na kadrovski zemljevid sveta, sicer bodo pokojnine že kmalu še bolj uboge?
To so samo štirje primeri, pri katerih nimamo jasnih odgovorov, kako bo dr. Robert Golob uskladil ukrepe, da bo lahko sledil svojemu osnovnemu cilju hitre rasti dodane vrednosti do leta 2030, obenem pa zadostil zahtevam levičarskih in levosredinskih vlad, ki so temu cilju nasprotne.
Res je, da mu je občutna volilna zmaga zelo olajšala pogajanja. Res pa je tudi, da je vsaj Levica lahko nepredvidljiva. Ideologijo čiste levice pa ne zastopa le Levica, katere koordinator Luka Mesec sicer zanika željo po nacionalizaciji podjetij, a se hkrati v vročih razpravah zgleduje po samoupravljanju v bivši Jugoslaviji.
Veliko obljub levičarskih in levosredinskih strank iz predvolilne kampanje je svizec zavil v čokoladni papir. Brez čokolade
V določenih elementih so tudi druge stranke levega centra blizu ideologiji čiste levice in ne leve sredine. Alenka Bratušek - tako v predvolilnih nastopih - bi rada spet uvedla davek na plače. Slo po večjih davkih je zaslutiti tudi pri SD, ki bo ključen koalicijski partner Gibanju Svoboda. Napoved velikih javnih projektov gradnje stanovanj in podobno bo terjala nove javne prilive. Tu so tudi visoka pričakovanja kulturnikov …
Veliko obljub levičarskih in levosredinskih strank iz predvolilne kampanje je svizec zavil v čokoladni papir. Brez čokolade. Za mnoge obljube bi bilo potrebnega veliko javnega, davkoplačevalskega denarja. Vsakdo od koalicijskih partnerjev bo hotel svojim volivcem iz svojih programov čez štiri leta nekaj pokazati. Digitalizacija in zelena preobrazba gospodarstva zagotovo ne bosta dovolj, da bi vse te želje pokrili, hkrati pa še dvignili dodano vrednost in s tem blaginjo.
A če ne bo hitre rasti dodane vrednosti, ki bo edina omogočila višjo blaginjo, bo čez štiri leta za to odgovarjal skoraj izključno dr. Robert Golob. Če mu ne bo uspelo, bo to samo še ena zamujena priložnost leve sredine, da bi utrdila oblast v Sloveniji. Če pa mu bo uspelo, bo to zgodovinsko priložnost izkoristil.
Razumem, da čuti hvaležnost za podporo vsej koaliciji KUL. A zdaj ni čas za emocije, če želi ustvariti svoj glavni cilj: stabilno in svobodno družbo. Te ne bo, če bodo ljudje čez štiri leta razočarani. Takrat se spet lahko vrne Janez Janša, pa bo šla "svoboda" po gobe.
Na desni strani političnega pola se mu sama ponuja NSi, ki je morda začutila, da je prišel trenutek, da na tej strani zavzame vodilno pozicijo. V interesu zmerne leve sredine je, da Janezu Janši odvzame primat na desnici. Če bi Golobova vlada v partnerstvu z NSi skupaj dosegla velik razvojni skok, bi to lahko bil zgodovinski dosežek, ki bi stabiliziral politične razmere v Sloveniji.
Če pa se bo leva sredina izključila sama, se zna zgoditi dvoje:
- dr. Robert Golob bo izjemno težko dosegel obljubljeni skok dodane vrednosti in blaginje,
- Janez Janša pa bo imel na dlani dokaz, da je Gibanje Svoboda de facto bolj ideološko izključujoče kot SDS, ki je privabila v zadnjo vlado nekdanjo SMC.
Če malce predrugačimo slovenski pregovor: kdor sam leta, lahko tudi sam pade.