Univerza v Mariboru je v leto praznovanja 50-letnice svojega delovanja vstopila na nadvse "izviren" način. Odločila se je, da v ospredje ne bo postavila svojih akademskih dosežkov ali pedagoškega dela, temveč raje stavi na zgodbo o profesorju filozofije dr. Frideriku Klampferju, ki ga je iz razloga nesposobnosti po zahtevi vodstva filozofske fakultete (FF) hladnokrvno postavila na cesto. Izbrala je pot discipliniranja, utišanja in birokratskih formalizmov, podčrtanega s simbolnim zatrtjem kritičnega misleca in napadom na filozofijo kot temeljno disciplino. V tem duhu lahko beremo tudi članek dr. Rudija Klanjška (Večer, 18. 3.), ki se pod krinko objektivne analize pridružuje pogromu zoper sodelavca, čeprav so ga vrgli na cesto, študente pa pustili brez pedagoškega procesa. Zdaj so pod pritiskom oddelčni kolegi in kolegica, ki naj bi (ne glede na strokovne pomisleke in zakonske omejitve) vodstvu FF priskrbeli dokaz za rektorja, da kolega ni le nesposoben, temveč poslej tudi nepotreben. A moj namen ni polemika o pravnih vidikih niti o komunikacijskih zdrsih in človečnosti v tej žalostni zgodbi, saj so o tem obširno in prepričljivo pisali kolegi (dr. Kante, dr. Vezjak in dr. Musil). Kot bivša predsednica Visokošolskega sindikata na Univerzi v Mariboru (VSS SUM) pa želim izpostaviti neutemeljeno instrumentalizacijo zgodbe dr. Klampferja za potrebe blatenja sindikata.
Ob nastanku VSS SUM leta 2012 je bilo v visokem šolstvu ogromno problemov, ki so bili posledica zanemarjenosti področja in anemične akademske sfere. S trdim delom smo vzpostavljali normativne pogoje za delo in postali širše družbeno angažirani. Na Univerzi v Mariboru, ki so jo obvladovale (in jo še) klientelistične strukture in prežemala podjetniška hierarhična miselnost, je bil vstop sindikata v univerzitetno sfero še posebej izrazito pospremljen s poskusi discipliniranja zdaj s strani ene, zdaj druge vodstvene klike, ki se, z istimi obrazi v le nekoliko spremenjenih preoblekah neprestano izmenjuje, svojo nesposobnost pa opravičuje z ugibanji o pokroviteljstvih rektorjev in skrivnostnih silah iz ozadja, ki menda obvladujejo sindikat: ob ustanovitvi smo bili Rozmanov sindikat, kasneje Reboljev, v nadaljevanju občasno Tičarjev in Kačičev. Očitke o domnevnem sindikalnem boju za oblast na laž postavlja dejstvo, da je sindikat za pravice zaposlenih dolžan omejevati samovoljo vodenja in objektivno preverljivi dosežki: skoraj tisoč pravnih in drugih vsebinskih opredelitev, stališč, intervencij ter uporaba pravnih postopkov v zaščito delavcev. Naše delo se meri v milijonih evrov, ki jih je univerza zaradi izgubljenih sodnih sporov že morala izplačati zaposlenim - in jih še danes iz davkoplačevalskih sredstev zapravlja za obračune z njimi.
A to ni edino merilo. Najpomembneje je, da je na svoji poti sindikat ohranil načelnost in avtonomnost, s katero sicer ob živce spravlja malikovalce avtorjev pogroma na dr. Klampferja. Sindikat je vselej zastopal vsakogar, tudi ko so bili v medsebojnem sporu njegovi člani in je bila pravna podpora vsem zagotovljena na način, da so si lahko na stroške sindikata sami izbrali (nepristranskega) odvetnika. Ne preseneča, da so med njimi te dni v javnosti najglasnejši prav tisti, ki v teh postopkih niso dosegli svojih ciljev in za svoj neuspeh krivijo vse okoli sebe. Sindikalni predstavniki zato v zakup jemljemo neupravičene napade nase in na sindikat, vključno z žaljivimi in primitivnimi poskusi osebne diskreditacije. Težko pa je dojeti, da čisto osebne frustracije postanejo opravičilo še za napad na dr. Klampferja, ki z iracionalnim sovraštvom do sindikata nima nobene zveze. Dejstvo je, da je ena plat zgodbe habilitacijski postopek, ki poteka, in s katerim se zdaj preusmerja bistvo problema. Druga plat je obravnava statutarno določene možnosti izdaje soglasja za delo v primerih, ko se naziv izteče, habilitacija pa še ni zaključena. In pri slednjem je bila na delu oblastna samovolja, podprta s priročnimi univerzitetnimi interpretacijami na škodo delavca in študentov.
Ko zdaj izpod peresa dr. Vesne Vuk Godina (Večer, 22. 3.) prebiramo očitke, da "zagovorniki dr. Klampferja vprašanj nesmiselnih birokratskih procedur niso odpirali, ko so se zgrnili na zaposlene, ki niso člani njihove domačije", se lahko ob teh neumnostih samo kislo nasmehnemo. Če se je namreč kdo na tej univerzi sploh upal oglašati in se na sejah organov s stotinami strani pripomb upiral nesmiselnim birokratskim pravilom in administrativnim opravilom, je bil to VSS SUM. Sindikat je bil sploh edini s FF, ki je nedavno na - v univerzitetnem kolesju uveljavljene spremembe habilitacijskih meril - napisal več strani argumentiranih kritičnih pripomb.
Ključ do izboljšanja ni v individualizmu in egoizmu, temveč v solidarnosti in pomoči; tudi ni v preračunljivosti in špekuliranju
Kot sindikalna predstavnica se nisem ozirala na take in drugačne tirade razočaranih kolegic in kolegov, ki sebe dojemajo kot mersko enoto za moralo in etiko. Se pa lahko samo zamislimo, ko sindikatu in še posebej dr. Klampferju zamujanje, neodgovornost, moralno-etično degradacijo in še kaj očitajo ljudje, ki sami spretno izkoriščajo luknje v sistemu in se habilitacijskim težavam izognejo z udinjanjem centrom moči in njihovih znanstvenih revij. Spet druge profesorice na primer ob poteku izvolitve v naziv zaradi neizpolnjevanja pogojev za trenutek mirno smuknejo v pokoj, kar jim zagotavlja trajnost akademskega naziva, naslednji trenutek pa se reaktivirajo in bodo za zasluge prejele še kakšno nosilstvo predmeta. No, potem pa bodo drugim na svoji akademski domačiji javno delile poduke o merilih in pravilih. Ob vsem tem dežurni kritiki sindikata prav tako nimajo nobenih zadržkov do koriščenja s sindikalnimi prizadevanji priborjenih pravic in višjih plač - in v preteklosti so bili večkrat celo oni tisti, ki jim je eksistenco reševal ravno sindikat.
VSS SUM se mora poleg delovnopravnih vprašanj včasih boriti tudi proti primitivizmu, kar zahteva veliko znanja in kombinacijo pravnih in interesnih odzivov. Vsega tudi ni mogoče rešiti z bojem za tipkovnico. Ključ do izboljšanja ni v individualizmu in egoizmu, temveč v solidarnosti in pomoči; tudi ni v preračunljivosti in špekuliranju, ampak v doslednosti; ni v oportunosti in strahu, temveč v pogumu in načelnosti. Tudi podpora kolegu Klampferju je zato rezultat iskrenih in na dejstvih utemeljenih stališč številnih sodelavk in sodelavcev in ni zgolj sindikalna. Hvalevredno in tako je prav. Če kdo ob tem nesramno graja sindikat, ki (ali ker) kolega jemlje v bran, je najbrž o sebi in svoji solidarnosti ali (ne)kolegialnosti povedal čisto dovolj.
K sreči smo lahko v sindikatu te dni malo oddahnili, saj se je izkazalo, da je tiranski VSS SUM mačji kašelj v primerjavi s smrtno grozo, ki jo dekanu dr. Frišu povzročajo nedolžni lističi v podporo Frideriku Klampferju v prostorih fakultete, saj jih morajo čistilke po njegovem in navodilu vodstva FF odstraniti, še preden se na njih posuši črnilo. Nekateri imajo v tej zgodbi očitno zgolj sladke cenzorske skrbi.
