Vesna V. Godina
Naj začnem z ugotovitvijo, da se sama povsem strinjam s številnimi ugotovitvami, ki so bile v zadevi Klampfer zapisane glede nečloveškosti in zbirokratiziranosti Univerze v Mariboru (UM). A kot sem že zapisala, je UM pač sodobna zahodna institucija in zato deluje po birokratski logiki, ki je značilna za vse institucije sodobnih zahodnih družb. Te značilnosti je pokojni ameriški antropolog David Greaber natančno popisal v zvezi z "bulšihti", torej z nesmiselnimi birokratskimi zaposlitvami, ki ustvarjajo delovno okolje, v katerem ne gre več niti za ljudi niti za njihovo delo niti za kvaliteto njihovega dela, ampak za velikokrat nesmiselne in praviloma vedno razčlovečene birokratske procedure, ki res spominjajo na Kafko. Njegova analiza je pod naslovom Bulšihti prevedena v slovenščino. Priporočam v branje.
Zbirokratizirano nečloveško okolje je torej usoda vseh nas. Seveda v tem okolju trpimo vsi. Ne le kolega Klampfer. In seveda se v tem okolju dogajajo krivice vsem. Ne le kolegu Klampferju. Zato je upravičeno vprašanje, ali je UM zbir birokratskih pravil ali pa skupnost ljudi, ki imajo svoje dostojanstvo, ki ga, še posebej, ko gre za slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico, ki vsebuje načelo Tudi jaz sem človek! (torej načelo, ki zagotavlja človeško dostojanstvo vsakemu, ne glede na to, kdo je, kakšno je njegovo mesto v socialni hierarhiji itd.), nikakor ne gre kršiti. Jasno je, da birokratska pravila UM enako kot birokratska pravila vseh sodobnih zahodnih institucij to načelo kršijo. V sodobnih zahodnih institucijah je vsak posameznik, ki je v njih zaposlen, stvar. Ne človek. Je popolnoma in povsem alienirano človeško bitje. Ki zaradi te alienacije trpi. Včasih manj. Včasih zelo. Včasih po pravici. Večino pa po krivici.
Vladavina zbirokratizirane logike
Problem je, da ta logika preveva vse institucije na Zahodu. Še večji problem je, da ta logika preveva tudi zahodne univerze. Marilyn Strathern mi je, ko je bila predstojnica oddelka za socialno antropologijo na Cambridgu, že pred kakšnimi dvajsetimi leti opisovala, kako se je moral celo Cambridge zoperstavljati vladavini te zbirokratizirane logike. Kar je opisovala kot edino možnost, da se na Cambridgu ohranijo kriteriji znanja. Jasno je, da imajo kriteriji znanja na UM še bistveno manj možnosti za preživetje pred navlako zbirokratiziranih logik in procedur kot na Cambridgu. Čeprav vrsta birokratov na UM misli, da je to, kar počnejo, v resnici boj za kriterije znanja in stroke. A kot vemo iz habilitacijskih postopkov, ni tako.
Habilitacijski postopki, torej pridobivanje licenc za delo (zaposleni visokošolski učitelji na univerzi smo sicer zaposleni za nedoločen čas, a veljavno dovoljenje za delo, ki je habilitacija, imamo – razen rednih profesorjev – le za določen čas -, kar pomeni, da nam vsakih pet let lahko izročijo odpoved zaradi lastne nesposobnosti, če ne zadovoljimo birokratskih procedur z zbiranjem točk z objavami), so namreč v resnici postopki, ki ugotavljajo učinkovitost, ne znanje. Učinkovitost se enači z objavami v najvišje rangiranih zahodnih revijah. Kar je problematično iz več razlogov. Najprej zato, ker v vseh vedah ne obstajajo tovrstne revije. Drugič zato, ker je pogosto treba te objave plačevati. Tretjič zato, ker te revije delujejo po logiki ekonomske, ne pa strokovne racionalnosti. Prinašati morajo torej profit. Ne pa znanje. Četrtič zato, ker gre pri tovrstnih objavah – še posebej na področju humanistike in družboslovja - za vprašanje ideološke komformnosti: revija objavi le tekste, ki so ideološko skladni z ideologijo njenih urednikov oziroma revije. In ideologija tako rekoč vseh najvišje rangiranih revij je ideologija kapitala in njegove vladavine. Peta težava je, da habilitacijski postopki po tej logiki izenačijo znanje posameznika z njegovo učinkovitostjo v zadnjih petih letih. Ni važno, kaj je posameznik naredil prej. Ni važno, koliko zna. Važno je le, če ima v zadnjih petih letih dovolj točk za pridobitev habilitacije. Torej objav, ki jih priznava Zahod.
Govorjenju o pravičnosti ne gre verjeti. Konec koncev je pravičnost, ki jo zahtevajo za kolega Klampferja, v resnici to, da naj bi bil kolega Klampfer izvzet iz habilitacijskih pravil UM.
S tem v zvezi so seveda povsem upravičeni vsi zapisi, ki izpostavljajo, kako znanje kolega Klampferja kot predavatelja za UM očitno ni važno. Res je: znanje ne le univerzi v Mariboru, ampak vsem slovenskim univerzam ni važno. Univerze imajo raje posameznike, ki znajo (zelo) malo, a učinkovito zbirajo točke. Izločajo in kaznujejo pa posameznike, ki imajo veliko znanja, a zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (nekateri tudi zato, ker se na tak način upiramo vladavini neoliberalnega kapitalizma) nočejo sodelovati v tej logiki. Izkušnje izničenja lastnega znanja nima le kolega Klampfer. To izkušnjo ima cela vrsta ljudi. Tudi jaz.
Dediščina preverjanja ideološkega konformizma
Habilitacijski postopki pa imajo poleg uničevanja znanja še nek drugi neprijeten učinek: ker je posameznik v postopku habilitacije nezaščiten in ranljiv, je v takšni situaciji mogoče z njim obračunavati. Tudi to sem na svoji koži doživela že večkrat. Ta dimenzija habilitacij, ki je dediščina preverjanja ideološkega komformizma iz socializma in po kateri je treba tiste, ki niso ideološko konformni, odstraniti, se danes ohranja ne toliko zaradi ideoloških razlogov (čeprav je konformizem do neoliberalne ideologije pogoj za delo na univerzi), ampak bolj zaradi koristi, ki jo ima od te logike univerza kot institucija.
Plezanje slovenskih univerz po zahodnih lestvicah uspešnosti je namreč odvisno tudi od objav zaposlenih. Zato slovenske univerze izžemajo svoje zaposlene za lastni uspeh tako, da v habilitacijah štejejo le tiste objave, ki koristijo univerzam pri plezanju po lestvicah uspešnosti. Zato danes na slovenskih univerzah šteje le učinek. Ne pa znanje. Zato so v njih uspešni le kalkulativni karieristi, ki se brez zadržkov prostituirajo Zahodu. Kratko pa potegnejo tisti, ki gojijo znanje. Zato se na univerzah množijo ljudje brez znanja, ki prihajajo tudi do najvišjih nazivov. Ljudje, ki so že dokazali svoje znanje, tudi širše v družbi, pa na univerzi ne morejo (več) delati. To je ta birokratska logika, ki uničuje posameznike. Programe. Študente. Študije. Nosi pa korist birokratski instituciji. Ki je nad vsem. In nad vsemi.
Zato zelo upam, da bo zadeva Klampfer, ki kot stranski učinek odpira vsa ta vprašanja, vodila v resni premislek o navedenih vprašanjih. In pripeljala do rešitev, ki bodo v habilitacijah upoštevale znanje, ne točkic. Čeprav se bojim, da za to ni veliko upanja. Ne le zato, ker je zadeva Klampfer zlorabljena v namene boja za oblast. Ampak tudi zato, ker se kot alternativni kadri, ki se pripravljajo na zasedbo vodilnih mest, dvigujejo posamezniki, ki jim je bilo do zdaj za pravice zaposlenih malo mar. Ne le, da so se sami brez zadržkov podredili zgoraj opisani habilitacijski logiki, ampak so v razpravah o tem, da gre pri habilitacijah za nepravične nesmiselne zbirokratizirane postopke, trdili, da je boj za pravico otročarija. Človek mora odrasti, sprejeti dejstvo, da svet ni pravičen - in iz te situacije potegniti najboljše zase. Zato je malo verjetno, da so to ljudje, ki bodo na Filozofski fakulteti (FF) UM vpeljali vladavino pravice. Čeprav zdaj – ko menijo, da je prišel njihov čas, da postanejo dekani, o čemer so tudi že javno govorili – pišejo pravičniška pisma o zadevi Klampfer.
Osebno obračunavanje z vodstvom FF in UM
Dobro je torej, da je zadeva Klampfer odprla zgoraj navedena vprašanja. Moteče pa je, da Klampferjevi zagovorniki teh vprašanj niso odpirali prej. Da jih niso odprli v primerih, ko so se nesmiselne birokratske procedure zgrnile na zaposlene, ki niso člani njihove domačije. Da so takrat gledali proč. Ali da so te iste birokratske procedure celo sami uporabljali za obračunavanje s tistimi, ki jim niso ustrezali. Kar, mimogrede, počnejo vedno, kadar imajo to moč. Klampferjevi zagovorniki so namreč na FF že imeli svojega dekan. Prodekane. In tudi prorektorico. A za ukinitev nesmiselnih birokratskih procedur, povezanih s habilitacijami, niso naredili nič. Še najmanj tistega, kar bi bilo nujno: namreč uvesti trajne habilitacije, ki bi, ker bi posamezniku trajno podelile licenco za delo, v praksi ukinile možnost izničenja njegovega znanja. In nadomeščanje tega z njegovo učinkovitostjo.
Žal lahko vidimo, da zagovornikom kolega Klampferja tudi tokrat ne gre za vpeljavo te edine smiselne habilitacijske logike. Ampak jim gre za (osebno) obračunavanje z vodstvom FF UM in UM. Za njihovo rušenje. Pač z namenom, da bi sami zasedli ta tako zaželena mesta.
Zato govorjenju o pravičnosti z njihove strani ne gre verjeti. Konec koncev je pravičnost, ki jo zahtevajo za kolega Klampferja, v resnici to, da naj bi bil kolega Klampfer izvzet iz habilitacijskih pravil UM. Da bi postal na UM edini, ki bi lahko učil brez za vse druge zaposlene nujne in obvezne habilitacije. To pa seveda ni pravičnost. Ampak pristranost. Celo več: je izrazito totalitarna družbena praksa stalinističnega, putinovskega in trumpovskjega tipa, ki poteka po logiki: "Če imam moči, pravila zame ne veljajo. Veljajo za vse druge. A zame ne. Jaz jih lahko kršim."
To pa je logika, ki se je moramo bati. Ki se ji moramo postaviti po robu. Vedno in povsod, kjer in kadar se pojavi.
