(POLEMIKA) Ko na Pohorju pregori žarnica

Zgodovina je poučna veda, ki daje človeku možnost potovanja skozi čas, in verjamem, da lahko največ narediš, če se iz zgodovine učiš. Sodobna zgodovina Pohorja nas pelje skozi stečaj ŠC Pohorje in SK Branik - po mojem mnenju bi se iz tega morali naučiti, da je obvladovanje stroškov pomembnejše kot predvidevanje prihodkov. Dolgo sem razmišljal, ali naj napišem odgovor gospodu Mišiču kot direktor javnega podjetja Marprom ali kot Bernard Majhenič, občan Maribora, ki mu je mar za razvoj mesta, zaradi česar vsako leto podprem mariborske institucije, na katere smo Mariborčani upravičeno ponosni in se z njihovimi dogodki identificiramo. Sam sem prepričan, da to dokažemo na način, da njihove storitve plačamo, saj lahko le tako te institucije poravnajo svoje obveznosti, ki nastanejo s prirejanjem dogodkov. Zato pišem kot Mariborčan, ki je ponosen, da imamo v mestu Festival Lent, NK Maribor, drsališče in navsezadnje tudi smučarijo, za katero vsako leto kupim sezonsko vozovnico, čeprav mi pripada službena. Vse športne in kulturne dejavnosti namreč dvigujejo kakovost bivanja v našem okolju, zato je na mestu vprašanje, kaj lahko jaz naredim za njih, saj so one meni že dale - svoje vsebine.

Sem človek točnih številk in dejstev. Verjamem, da marsikdo ne ve, da v vso športno infrastrukturo, ki je v lasti Mestne občine Maribor (MOM), investicijsko vlaga MOM, tako kot tudi iz proračuna plačuje vadnino športnim klubom, ta pa predstavlja pomemben vir prihodkov (okoli 70 odstotkov) podjetju Šport Maribor, ki to infrastrukturo v javni lasti (npr. Ljudski vrt, atletski stadion, Pristan, Dvorana Tabor, skate park …) upravlja. MOM skozi proračun skrbi tudi za investicijsko vzdrževanje športnih objektov, med katerimi sem samo nekatere naštel zgoraj. Z eno pomembno razliko: v Pohorje MOM ne vlaga - ne investicijsko ne v smislu vzdrževanja. Na Pohorju sodi vse v tržno dejavnost upravljavca, kar pomeni, da so edini vir prihodkov, s katerimi vlagamo v žičnice in urejanje smučišč, pokrivamo plače zaposlenih in tako naprej, prodane smučarske vozovnice. Izjema je krožna kabinska žičnica, gondola, ki sodi v gospodarsko javno službo, zaradi česar mestni svet določa ceno vozovnic in zaradi česar MOM iz proračuna krije razliko med ustvarjenimi prihodki in priznanimi stroški gondole. Na drugih žičniških napravah na Pohorju pa MOM ne plačuje niti vzdrževanja niti ne investira v posodobitve, kot to počne v primeru drugih mestnih športnih objektov; zadnji tak primer je recimo kopališče Pristan, za katerega zneska investicije sploh ne bom napisal, bom pa povedal po pohorsko - z zneskom bi lahko kupili na primer pet tovarn snega in na Snežnem stadionu smučali od začetka novembra do prve polovice aprila. Tako bi se lahko kosali s privlačno ponudbo Ledne dvorane, kjer je drsanje na stroške MOM oziroma vseh nas omogočeno že avgusta.

Pohorje očitno nima te sreče ali pa za seboj nima nekaj sto glasnih privržencev, ki bi pritisnili na politike, kot v primeru osemmilijonske obnove stare tribune Ljudskega vrta, brez političnega glasu proti. Izdelava snega na Snežnem stadionu stane vsako sezono približno toliko, kot da bi travo v Ljudskem vrtu menjali vsako leto, pa do danes na Pohorju ni bil izplačan niti en proračunski cent za elektriko, ki jo potrebujejo snežni topovi, za gorivo teptalnega stroja, če želite, niti za žarnico razsvetljave. O tem, da bi se snežni top ali teptalni stroj kupil na občinske stroške, si ne upam niti pomisliti, čeprav je stroj za ravnanje ledu (rolba) v Ledni dvorani kupljen iz proračuna, prav tako hladilni kompresorji za proizvodnjo ledu. To je poglavitna razlika med največjo mestno telovadnico, ki jo obišče letno več Mariborčanov kot vse druge športne objekte skupaj. In to je razlog, zakaj je treba obvladovati stroške in tehtati med tem, kaj v blagajno prinaša več denarja in v kaj investirati ta prigarani denar.

MOM in Marprom sta postala pravnomočna lastnika pohorskega premoženja šele 22. decembra 2021, skoraj 13 milijonov evrov (MOM v gondolo, Marprom v vse, kar ni gondola) sta vložila v nakupe opreme iz stečajne mase, Marprom pa še vsaj milijon evrov v investicijsko vzdrževanje - to je denar, ki je bil namenjen temu, da smo rešili pogorišče; da danes na Pohorju delujejo žičniške naprave in da lahko smučamo ter poleti kolesarimo, ne pa gledamo staro železo, zaraščene travnike in ljudi na Zavodu za zaposlovanje. Če bi ta denar lahko namenili novim napravam in razvoju poletnih aktivnosti, bi bil danes pogled drugačen, na žalost pa je takšen, kot je bil leta 2014.

 Za konec naj se dotaknem še smučarskih prog in odgovorim gospodu Mišiču, zakaj Snežni stadion v danih razmerah ne more biti prioriteta. Pohorje med vikendi obišče v povprečju 8000 ljudi, sedežnica Radvanje pa je najredkeje uporabljena naprava, kar lahko dokažemo s številom prehodov. In če naredimo primerjavo med številom prehodov na sedežnici Stolp v vikendu 12. do 13. februarja in na sedežnici Radvanje v vikendu 19. do 20. februarja, številke zgovorno pričajo v prid Stolpu. Hkrati pa se soočamo s pomanjkanjem zaposlenih, ki so usposobljeni za vožnjo sedežnic. Covid-19 po Pohorju namreč razsaja enako intenzivno kot v drugih dejavnostih. Zdaj je mogoče bolj jasno, zakaj delovanje naprav prilagajamo potrebam in željam večine smučarjev, ki jih spremljamo skozi statistko obiska.

Upam, da bom nekoč razumel, zakaj smo Mariborčani takšni posebneži. V dolini, vsega 300 metrov nad morjem, bi radi imeli takšna smučišča kot na dva tisoč metrih nadmorske višine, medtem ko si bazene, ki jih imamo v dolini, želimo na dvatisočakih. Transformator pa pri vsem skupaj ne igra nobene vloge. Občina naj ga le kupi Pohorju, jaz ga ne potrebujem.