Svoja premišljanja običajno zaključim z zgodbo – tokrat bom z njo začela. Že več kot leto dni čakam na pogodbo, ki bi jo moral izdati organ Republike Slovenije. Ne, ne zapleta se pri vsebini, saj se je vedelo, da bo pogodba, ki ureja pravno neurejeno stanje, podpisana; ustavlja se pri postopku. Ker vlogi nisem priložila vseh potrebnih dokumentov (nikjer ni navedeno, kateri bi morali biti), so mi po obrokih sporočali, kaj vse je za podpis pogodbe potrebno. Najprej uradno poročilo o doseženih standardih, nato izračun, nato izračun po delih, nazadnje še moj EMŠO in davčna številka. Za vsako dopolnilo so si vzeli po nekaj več kot mesec dni časa, čeprav je v Zakonu o upravnem postopku določeno, da je treba stranko v petih delovnih dneh obvestiti, s čim je treba vlogo dopolniti, in da mora postopek potekati skladno z zakonodajo "s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku".
Zdaj že spet več kot en mesec čakam na plačilo računa, kar je pogoj za zadnji podpis v pogodbi. Čeprav je številka, na katero je treba denar nakazati, navedena v pogodbi, moram počakati na uradni račun organa. Potem moram s potrdilom o vplačilu na drugi organ, ki bo poslal račun prvemu, da se bo pogodba dokončno podpisala. A to še ni vse. Ker je pogodba menda "tipska", sem se morala strinjati s členom, da bo stvar, o kateri govori pogodba, natančno tam in natančno takšna, kot je določeno v pogodbi; predvidena kazen za nespoštovanje člena je 100 evrov na dan. Mimogrede – predmet pogodbe služi soseski že 30 let in je nepremakljiv. Če tega ne bi sprejela, bi se ves postopek menda lahko zavlekel še za kakšno leto – da bi ustrezno popravili člene pogodbe.
Kaj ima moja zgodba skupnega s policijo? Na videz nič. Hipotetično pa zelo veliko. Če bi me, recimo, po vsem tem uradniškem maltretiranju oziroma njihovem nespoštovanju zakona pograbila sveta jeza in bi se osebno pojavila na organu ter nadrla odgovorne, bi se hitro pojavili varnostniki, mogoče bi celo poklicali policijo. V kasnejšem postopku nikogar ne bi kaj dosti zanimalo, zakaj se je to zgodilo; javni red in mir sem kalila jaz; mogoče bi v mojem dejanju našli celo elemente grožnje uradni osebi.
In tu se moja zgodba sreča z epizodo Bobnar-Golob. Oba primera sta se namreč zapletla zaradi zatečenega stanja – moj zaradi skrajno neodzivnega organa, aktualni na državni ravni zaradi organa, ki je kontaminiran – in tak naj bi apolitično, neodvisno izvrševal zakone. Ob domnevni ugotovitvi premierja Goloba o prepočasnem "čiščenju policije" in obsodbi njegove izjave bi morali imeti v mislih, kako se je ista policija obnašala pod okriljem prejšnjega vodstva in prejšnje vlade. Kako se je nastavljalo pravoverne kadre. Kako so komandirji policijskih postaj ter direktorji policijskih uprav in notranjih organizacijskih enot GPU prejeli sklepe o prenehanju opravljanja dela na svojih delovnih mestih. Kako je bila imenovana direktorica Nacionalnega preiskovalnega urada (zaradi njenega imenovanja so spremenili celo zakonodajo). Kako je policija zaplinjevala in polivala mirne protestnike, kako je izrekala kazni zanje, kako je postavljala varnostne ograje. Kako je političnim funkcionarjem dovoljevala nadzor svojega dela. In kako je navsezadnje vse svoje delo usklajevala z ministrom, ki je nepreklicno odstopil – a se je kasneje skupaj s premierjem preprosto na vse skupaj požvižgal. In kako danes zaupne informacije menda odtekajo tja, kjer se gredo večno vojno z demokracijo. "Varovanje" v takšnih razmerah se lahko nevarno približa "nadzorovanju" velikega brata. To pa nikakor ni dobro.
Kdaj bo Sloveniji uspelo preseči logiko delovanja tranzicijske države
Je torej policija res vedno izvrševalka zakonov ali kdaj tudi izvrševalka ukazov, ki so lahko daleč od demokratičnih standardov? Policija je namreč hierarhični sistem, v katerem se posluša nadrejenega. Težko verjamem, da so vsi policisti navdušeno pozdravljali odločitve in ukaze prejšnjega generalnega direktorja in drugih nadrejenih, a so jih spoštovali in izvrševali, saj je to v naravi njihovega dela. In ravno zato je pomembno, kdo je tisti, ki mu je zaupano tako odgovorno delo – ne glede na to, na kateri ravni v hierarhiji deli usmeritve, ki so zavezujoče za vse podrejene. Ukazi tako lahko sledijo zakonom ali pa – kot je pokazala preiskava: "Izredni nadzor nad delom Policije med protesti v času epidemije covida-19, v času vlade Janeza Janše, je razkril številne nepravilnosti, med njimi tudi nesorazmerno, neutemeljeno in nestrokovno uporabo prisilnih sredstev. Poročilo so poslali tožilstvu zaradi sumov kaznivih dejanj uslužbencev policije." Na vse dogajanje so v preteklosti opozarjali tudi sami policisti. Ta organ torej le potrebuje nekaj prevetritve – ne zaradi političnega prepričanja vpletenih, kot se skuša prikazati, temveč zaradi načina in namena, zaradi katerih je bil nekaterim omogočen prevzem položajev.
Ne vem, ali se sploh zavedamo, koliko škode je bilo s prejšnjo vlado in s prejšnjim vodstvom policije storjene ljudem, ki se dnevno izpostavljajo nevarnostim – v boju s kriminalom, na cesti, ob najrazličnejših posredovanjih v katerekoli času ali vremenu … Kako vrniti zaupanje organu, ki ga "država pooblasti za zagotavljanje varnosti ob spoštovanju zakonov, premoženja, ki preprečuje, odkriva in preiskuje prekrške ter kazniva dejanja, vzdržuje javni red in mir, nadzoruje državno mejo, ureja in nadzira cestni promet ter izvaja druge zakonsko določene naloge znotraj državnih meja", je zelo težka naloga. Prepričana sem, da sta oba – tako ministrica Tatjana Bobnar kot premier Robert Golob – s svojim ravnanjem poskušala ravno to in to bi ju moralo povezati – kot ju je povezalo na začetku njune politične poti. Žal sta se razšla, saj sta nasedla na eno od min, ki jih je za sabo pustila prejšnja oblast. Koliko jih še bo? (Referendume so ljudje, na srečo, uspešno deaktivirali.)
Stavke, ki se napovedujejo, so že ena od njih. Nič novega ne bom povedala, če zapišem, kako presenetljivo tiho in potrpežljiv je bil zdravniški sindikat v obdobju prejšnje vlade (ne pozabimo – kaotične razmere v zdravstvu zasledujemo in prenašamo že leta!), in kako hitro so problemi eskalirali, ko je začel zasedati parlament v novi zasedbi. Zamenjali so celo pogajalski obraz, da bi zadeva bila manj očitna. Nihče pa nikoli ne s prstom pokaže na zloglasni Virantov Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (sprejet med prvo Janševo vlado), ki je izenačil nekaj, česar se izenačiti ne da.
To ni teorija zarote, to je praksa shizofrene politike, ki jo samostojna Slovenija mora prenašati že leta. Poražene vojske namreč za sabo vedno puščajo razdejanje in nastavljajo sredstva, ki eksplodirajo neznano kdaj ter s tem odmikajo razmere za vzpostavitev miru in novega življenja še daleč v prihodnost. Res me zanima, kdaj bo "deželi na sončni strani Alp" uspelo preseči logiko delovanja tranzicijske države ter bodo zakoni in ljudje končno šli z roko v roki z moralo. In s tem tudi z neodvisnostjo ter strokovnostjo organov na vseh ravneh.
