Vojna v Ukrajini ima številne obraze. Za tiste, ki jo imajo srečo spremljati od daleč, z varnega, smo novinarji tisti, ki jo poskušamo prikazati skozi drobce tistega, kar vidimo, slišimo, začutimo, reflektiramo, ko se odpravimo na tovrstna žarišča. Predvsem pa skozi zgodbe ljudi, ki so bili vrženi v vrtinec vojne vihre. Posredno ali neposredno, ne po lastni izbiri.
Vojna prinaša grozo, strah, nevarnost, boj in bolečino. Prinaša tudi smrt. Tudi zato vojna zahteva od novinarjev posebne pristope. Večjo previdnost, na eni strani natančno organizacijo, po drugi veliko improvizacije na terenu. Predvsem pa veliko mero tenkočutnosti, s katero je treba pristopiti, da že tako travmatiziranim ljudem z vprašanji ne dregneš v rano, ki se je komaj začela celiti, a ne bo nikoli do konca zaceljena, saj se posledic ne da izbrisati.
"Obstajajo vprašanja, ki jih vojakom s posttravmatsko stresno motnjo ne zastaviš. Eno od teh je, ali so ubijali, ker bo odgovor skoraj zanesljivo pritrdilen, s tem pa jim boš obudil travmo," mi svetuje 62-letni Aleksander, ki ve, o čem govori. Tudi sam jo je utrpel, kot vojak, pred desetletjem v bojih na jugovzhodu države, ko so si Rusi prisvojili dele regij Doneck in Lugansk.
Že leta pomaga drugim veteranom, ki se soočajo s podobnimi težavami, kot jih je imel sam po prihodu iz takratnih bojev. Kako se spet vključiti v civilno življenje, ki teče z drugačnim tempom kot tisto v strelskih jarkih. In v katere bi se številni, kljub nenehni izpostavljenosti smrti, raje vrnili. Ker je lažje kot zaživeti na novo v okolju, ki ni neposredno zrlo smrti v oči. Tudi Aleksander se tej skušnjavi po desetletju ni mogel upreti. Leta 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino, je ponovno vstopil v vojaške vrste. In ob eksploziji, ki jo je povzročil eden od z ruske strani poslanih dronov, utrpel še kontuzijo možganov.
Aleksander izriše eno od podob in posledic, ki jih prinese vojna.
Malo je ljudi v tej nekoč 40-milijonski državi, ki se jih vojna ne bi dotaknila. Čeprav se zdi zahodni del države na prvi pogled kot oaza miru, je to utvara, ki se razblini ob prvih srečanjih. Z ljudmi, ki sicer poskušajo v svojem življenju ohranjati vsaj videz normalnosti. A jih redukcije elektrike, preleti vojaških letal, vseprisotnost beguncev z vzhoda države, ki so zmotili njihov način življenja, kar že povzroča napetosti, predvsem pa izgube najdražjih v številnih družinah, nenehno opominjajo, da v državi divja vojna.
Prav na pokopališčih se vojna izrisuje v najbolj kruti in otipljivi obliki. Na 1300 kilometrih prevožene poti od Užgoroda do Harkova ni pokopališča, kjer ne bi bilo vsaj nekaj grobov, nad katerimi plapolajo rumeno-modre ukrajinske zastave. Sporočilo, da je vojakinja ali vojak padel v neizprosni vojni za ohranitev samostojnosti in suverenosti domovine. Na obrobju drugega največjega mesta v državi na tisoče zastav plapola nad gozdom grobov. Gozdom, ki se bo s trajanjem vojne nezadržno širil.
Cena vojne, ki bo pustila neizbrisen pečat na že tako okleščenih generacijah, ki naj bi gradile prihodnost države. Težko si je predstavljati vsestranske posledice življenja v vojni pri mladih, ki so opeharjeni za brezskrbno otroštvo in mladost.
Obraz te vojne je 12-letni Daniel, ki zre v ruševine svoje nekdanje šole in pripoveduje o šoli, ki zaradi napadov že dve leti in pol poteka na daljavo. Kdaj se bo začelo novo šolsko leto, še ni jasno.
Obraz te vojne je vojakinja in vdova Allona, ki zadržujoč solze s tresočimi rokami na modri žamet polaga vse medalje ubitega soproga, pilota Denisa. Ki je bil sestreljen med vojno operacijo za domovino. Za sabo je pustil 11-letno hčer in takrat komaj dva tedna starega sina.
Obraz te vojne so številni prostovoljci, med njimi Natalija, ki medtem ko vsako jutro napeto pričakuje sporočilo soproga s fronte, kar je znak, da je uspel preživeti še en dan, organizira raznovrstno pomoč vojakom; od medicinskih pripomočkov do avtomobilov.
Obraz te vojne je študentka Julija, ki jo peče vest, medtem ko v Kijevu pije kavo s prijateljico, saj se zaveda, da ravno v tem trenutku nekdo umira za domovino.
Obraz te vojne so polni rehabilitacijski centri, kjer se vojaki in civilisti, ki so jim bombe in granate odtrgale okončine, poskušajo spet postaviti na noge, četudi tiste v obliki protez.
Obraz te vojne je 33-letni anesteziolog Maksim, ki si po dveh mesecih v vojaški bolnišnici, obkrožen s hudo ranjenimi vojakinjami in vojaki brez okončin in nasmeha na obrazu, lahko privošči en prosti dan. In se ob pivu čudi življenju zunaj bolnišničnih zidov. "Ko sem se sprehajal ob Dnjepru, sem opazil, da so ljudje nasmejani, da imajo obe roki in nogi in da uživajo v sončnem dnevu. Torej je še nekaj normalnosti v tej državi."
Obraz te vojne so vojaki, ki so za nekaj ur ob bodrenju svoje reprezentance na evropskem prvenstvu v nogometu lahko pozabili na strah in grozo, ki ju doživljajo na fronti in o katerih nočejo govoriti, "saj še nisem dovolj popil", prizna vojak Andrej.
Obraz te vojne je paranoja, ki se kaže skozi preverjanje, ali si mogoče ruski agent, s tem ko ti ob pijači mimogrede navržejo, naj izrečeš besedo "paljanica". Vojna legenda pravi, da ruski vojaški ujetniki naj ne bi znali izgovoriti te besede, s čimer naj bi se razkril vsak Rus, pojasni kolega, ki vojno v Ukrajini spremlja vse od njenega začetka.
Obraz te vojne so nešteta zvočna opozorila za nevarnost zračnih napadov. Ki ne vznemirjajo več nikogar. In hkrati obdobja zatišja, ki dajejo navidezen občutek varnosti, saj, kot se izkaže že dva dni po odhodu iz Harkova, sovražnik udari na polno že naslednji hip in tako prihodnja dva tedna.
Obraz te vojne je poskus izbrisati, iztrgati iz ukrajinske duše vse, kar je ruskega. Tudi jezik, ki je še močno prisoten.
Obraz te vojne je vzklik: "Slava Ukrajini, herojem slava!"
Vojna v Ukrajini je po dveh letih in pol postala izčrpavajoča in utrujajoča. Ljudje so postali fatalisti. "Nikoli ne veš, katera raketa je namenjena tebi, zato poskušamo živeti kar se da normalno. Koliko je to v vojni sploh mogoče," pove Harkovčanka Alexandra.
Vsi upajo, da bo vojne kmalu konec in da bodo izšli kot zmagovalci. V isti sapi je čutiti negotovost, saj ne vedo, kdaj ta konec bo in kaj bo dejansko prinesel.
Zagotovo travmatizirano družbo, ki bo potrebovala še več pomoči, kot jo Ukrajina potrebuje danes.
Optimizem se prepleta s strahom pred neuspehom. Zavedanje, da jim ne sme spodleteti, jih ohranja v pogonu, povezanosti in solidarnosti. Hvaležnost, ki jo izkazujejo do vseh, ki so pripravljeni prisluhniti njihovi zgodbi in jo predstaviti svetu, je neizmerna.
V nasprotju s tujimi novinarji, ki imamo vsak trenutek možnost oditi, sami te možnosti nimajo. Številni si je tudi ne dopuščajo. Odločeni so ostati in se boriti za obstoj naroda, za prihodnost svojih otrok. Vsak na svoj način.
Davek, ki ga plačujejo, je visok in bo z vsakim dodatnim dnem vojne še višji, zato si zaslužijo, da svet sliši njihove zgodbe.
