"Nismo pod neposredno nevarnostjo ruskih napadov, tudi sirene z opozorilom se sprožijo le redko, kdaj pa kdaj zmanjka elektrike, a je vojna še kako prisotna tudi pri nas," pove Krisztina, nekdanja turistična vodička v Užgorodu, ukrajinskem mestu, ki je le slabih trideset kilometrov oddaljen od madžarsko-ukrajinske meje. Krisztina je pripadnica madžarske manjšine, poročila se je z Ukrajincem Vanjo. Imata dva sinova, stara 20 in 25 let. Takoj ob začetku vojne ju je poslala v Budimpešto. Eden študira, drugi dela. Domov ne prihajata. Ona je tista, ki ju enkrat mesečno obiskuje v prestolnici naše vzhodne sosede. Ko se vrača, pogosto s sabo pelje humanitarno pomoč. Pomaga pri prevajanju. Na začetku vojne je pomagala beguncem z vzhoda Ukrajine, sprejemala jih je tudi na domu, jih vozila na vlak, čez mejo.
To je moj prispevek k premagovanju vojne in izraz hvaležnosti, da sta sinova na varnem. "Če bi prišla na obisk, ju ne bi več spustili iz države. Postala bi vojaška obveznika in njuna prihodnost bi bila negotova." Ni je družine, v katero ne bi zarezala vojna. Možje, očetje, sinovi so morali v vojsko. Številne so vrnili v krstah. Tudi Krisztininega 22-letnega nečaka. Tisti z malo več sreče so se vrnili ranjeni. Krisztinin mož Vanja je imel srečo. Je mizar, ki mu zaradi narave dela manjka nekaj prstov, zato ni bil sposoben za vojsko.
Izdela štiri do šest dronov tedensko
Kljub nekaj mesecev starim pravilom mobilizacije - vpokliče se lahko moške stare od 25 do 60 let - učitelji in profesorji ostajajo na varni strani. Doma. Tudi Serhij Topolanski, ki ga srečamo na užgorodski fakulteti za družbene vede. Med zimskimi počitnicami se je odzval na poziv Mykhaila Fedorova, ukrajinskega ministra za digitalno preobrazbo, naj v pomoč vojski ljudje priskočijo na pomoč tudi s sestavljanjem dronov.
"Kot fizik sem imel nekaj znanja, kako te naprave delujejo. Ogledal sem si posnetke na svetovnem spletu, nabavil material s Kitajske in se lotil dela. Da sem sestavil svoj prvi dron, sem potreboval en mesec, danes jih tedensko sestavim štiri do šest. Manjši, tako imenovani kamikaze, padejo na tarčo skupaj z eksplozivom. Tisti malo kompleksnejši so za večkratno uporabo." Njegovo delo je že obrodilo sadove. Na telefonu pokaže posnetek, ki so mu ga posredovali z okolice Harkova. Na njem je vidn, kako je eksploziv, ki ga je odvrgel njegov dron, zadel manjše skladišče orožja ruske vojske.
Ko se vrača, pogosto pripelje humanitarno pomoč. Pomaga pri prevajanju
"To je moj prispevek k vojni zoper okupatorja," pove. Za delo je navdušil tudi nekaj svojih kolegov. Angažirati želijo tudi študente, ki jih je zgolj na njegovi katedri približno tisoč. "Številni se poskušajo vključiti, eni zgolj z donacijo, drugi s sestavljanjem." Razmišljajo o tem, da ne bi le sestavljali dronov, temveč da bi organizirali tudi tečaje, kako sestaviti drone. Ti so postali pomemben del že skoraj dve in pol leti trajajoče vojne v Ukrajini. Tako Rusi kot Ukrajinci z njimi nadzorujejo položaje in pošiljajo eksploziv in bombe nad sovražnika.
Material jim donirajo prostovoljci, nekaj ga izdelajo sami s 3D-printerjem, ki ga imajo na fakulteti. S pomočjo donacije so si priskrbeli komandni pult in posebna očala, s pomočjo katerih pilot spremlja dron. Da jih lahko preizkusijo, ali delujejo.
Krisztina, ki je pomagala pri pogovoru s prevajanjem, je kritična do užgorodskega župana. V Munkaču, še enem mestu v Zakarpatju, kjer prostovoljci že izdelujejo drone, mestna oblast pokrije polovico stroškov izdelave dronov. V Užgorodu župan to možnost zavrača. "Odziv vojske na naše drone je zelo dober. Ko izdelamo deset dronov, vojska pride po njih. Sami jih pred uporabo prilagodijo na ustrezno frekvenco," pove profesor.
Prva trenja z begunci z vzhoda
Ko ga vprašam, kako vidi razpletanje te vojne, ki uničuje ukrajinsko prihodnost, kar je vidno v vsakem malo večjem mestu, saj so na glavnih trgih postavljene fotografije domačinov, ki so dali življenje za domovino, ne razmišlja dolgo. "Rusija je veliko večja, ima neomejene resurse tako v opremi kot ljudeh, ki ruski oblasti ne pomenijo nič. Zanje so zgolj potrošni material. Pri nas umirajo mladi, generacije, ki bi morale graditi prihodnost države. Težko bo, a ne preostane nam nič drugega, kot da se borimo in upamo na zmago."
S Krisztino se strinjata, da je vojna ljudi povezala. "Še nikoli prej ljudje z vzhoda in zahoda države niso bili tako povezani, kot so zdaj," se strinjata. A prihaja že tudi do trenj. Begunci, ki so prišli z vzhoda in juga države in v Užgorodu ostali, so začeli motiti domačine, saj, kot pravi Krisztina, ne spoštujejo običajev in navad domačinov. Zaradi pomanjkanja stanovanj se je začelo graditi, uničevati stari del. Prišlo je tudi ogromno tujih študentov, ki so pred tem študirali v Harkovu, na vzhodu države, ob ukrajinsko-ruski meji.
Po mestu na to, da je vojna, spominjajo številni transformatorji, ki stojijo ob trgovinah, restavracijah na bencinskih postajah. Ko zmanjka elektrike, začnejo delati na polno. Uničen je bil velik del kritične elektro infrastrukture in drugače ni mogoče delovati, vsaj omejeno. Okoli šeste ure zvečer so v starem delu mesta zaprti že skoraj vsi lokali. Ljudje na zahodu države se trudijo, da bi življenje teklo čim bolj nemoteno. Pa čeprav je v času negotovosti in nenehnega strahu, kaj je z njihovimi najbližjimi na fronti in kaj bo prinesla prihodnost, to zelo težko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
