(POGLED) Smreke hočemo nazaj!

Ko sta starša pred desetletji od maminih staršev v dar dobila parcelo za gradnjo, sta gradbeni načrt prilagodila rastočim drevesom v bližini, danes sta nam ob ostalih drevesih v globok ponos mogočna hrast in gaber na vzhodni strani hiše in nad njima samorasla breza. Pod hišo rastejo mogočne češnje in drugo sadno drevje, na katero je oče pritrdil valilnice. Moja starša formalno nista strokovnjaka, a sta me naučila več kot knjige in strokovnjaki, kajti ni šole in ni službe, ki bi presegali znanje o naravi, ki se prenaša neposredno iz roda v rod in iz zemlje ter korenin v človeka.

V nedogled bi lahko pisala o družinskih drevesih, a izhodiščni razlog za nastanek tega besedila je neumnost brez primerjave, ki se je zgodila v zadnjem tednu prvega pomladnega meseca v Mariboru, ko so ob kadetnici brezbrižno padle mogočne in povsem vitalne smreke. Res ste pomladi izrekli neprimerljivo dobrodošlico! Smreke so bile lepotice Borove vasi. Bile so živi spomeniki naše naravne dediščine. Bile so dom pticam, vevericam in številnim žuželkam. V toplejših in vročih dneh so nam dajale senčno zavetje, zadrževale so vetrovne valove in ne nazadnje so dvigovale estetsko raven krajine. In zakaj so tako brezbrižno padle? Zaradi ograje? Saj ne vem, naj se smejem, zakričim ali zajočem? A zanesljivo vem, da v tem še zdaleč nisem osamljen primer.

Priznam, da v sredo zjutraj ob pogledu na padle velikanke najprej sploh nisem vedela, ali vidim prav. Ljudje, ki smo hodili tam mimo, smo se najprej molče spogledovali, potem sem le spregovorila, kaj vprašala. Okolica kadetnice je sedaj videti kot taborišče, smo si tudi bili enotni. Verjetno se v marsikaterem pogledu ne bi strinjali, a v tem smo se: nepopravljiva škoda se je zgodila in smreke zahtevamo nazaj! Nikogar niso ogrožale!

Prav tako sem vajena nemaloštevilnih komentarjev, češ da sem preobčutljiva in da je svet pač krut, da se raje kot za ljudi borim za drevesa in živali! Moj odgovor je preprost: s tem, ko se borim za drevesa in živali, se tudi za ljudi! Kajti tukaj smo le na obisku in za nami prihajajo rodovi, ne pozabite na to! No, če bodo sploh imeli še prihajati kam ...