Kakor je bila Trnuljčica zaradi uroka obsojena na stoletni spanec, njeno domovanje pa se je medtem zaraščalo, so v neprehodno trnje vse bolj zapleteni nekateri slovenski gradovi. A v pravljici se na koncu vse dobro konča, saj se speča lepotica medtem ne postara, življenje na gradu oživi, kot da vmes ne bi preteklo veliko časa, in vsi srečno živijo do konca svojih dni, takšen izid pa z realnostjo seveda nima veliko skupnega. Pomembna nepremična kulturna dediščina ob pomanjkanju premišljene strategije, kaj in kako dolgoročno z njo, nezadržno propada. Ne le da jo dejansko prerašča grmovje, plevel, zaradi luknjastih streh zamaka, razrašča se plesen, vrednost objektov pada, vložki v obnovo in oživitev pa rastejo. Na vidiku tudi ni princa, ki bi s sabljo presekal dolgoletni začarani krog pomanjkanja strategije, denarja in birokratskih zapletov. Nobeni slovenski vladi, politikom vseh vrst, doslej še ni uspelo urediti zadev na tem področju v osnovah. Nekatere evropske države, denimo Nemčija, so za gradove raje odplačale odškodnine, nato pa jih prodale investitorjem z resnimi nameni in načrti, je za Večer nedavno povedal kastelolog dr. Igor Sapač. Kot dober poznavalec stanja slovenskih gradov je že pred leti opozoril, da je vsaj 36 dvorcev in gradov obsojenih na propad, a spisek se je z leti le še podaljšal na okoli 50. Veliko škode je pri nas naredila prav denacionalizacija, saj ne le da se postopki običajno vlečejo nerazumno dolgo, prinesla je tudi nerešljive situacije, lastniki so se marsikje pokazali prav tako za slabo rešitev. Eden takih primerov je gotovo znani grad Betnava, ki po finančnem potopu mariborske nadškofije žalostno propada.
Omenimo še aktualno zgodbo nekoliko manjšega gradu Frajštajn na Spodnji Polskavi. Po ocenah strokovnjakov je to ena najkvalitetnejših grajenih renesančnih arhitektur pri nas. Toda delu italijanskega mojstra iz 16. stoletja grozi, da se bo v 21. stoletju sesulo vase, če ne bodo kmalu sanirali strehe. Grad je po dolgem denacionalizacijskem postopku prevzela upokojenka, ki denarja za sanacijo nima. Nad njo zaradi urgentnosti zadeve že visita Inšpektorat za kulturo in medije ter odločba Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), da je treba poškodbe sanirati. Lastnica je grad ponudila v odkup ministrstvu za kulturo za simboličen en evro, a ga ni želelo prevzeti v takem stanju. Zadeva sicer še ni povsem izgubljena, saj se je za to, da za simbolično ceno prevzame grad, opogumil Maximilian Slavič, ki že ima v lasti grad Fala. Le upamo lahko, da mu bo uspelo zagotoviti dovolj denarja za popravilo najnujnejšega. Tudi na Fali ga namreč že čakajo določena vlaganja. Ministrstvo za kulturo je sicer z razpisom letos zagotovilo sofinancerski denar za tovrstne posege, a v skupni vrednosti (zgolj) tri milijone evrov za celotno Slovenijo. In vsak lastnik mora seveda v prvi vrsti zagotoviti lasten delež, zneski pa so pri tolikšnih kvadraturah seveda ogromni.
Tudi v prihodnjem letu namerava ministrstvo pomagati s podobnim zneskom. Kaj in koliko se da narediti za ta denar, je drugo vprašanje, opozarja Srečko Štajnbaher, vodja mariborske območne enote ZVKDS. Pogosto se prav na zavod, ki daje smernice in bdi nad ustreznim ravnanjem z dediščino, kaže s prstom, češ da je zaviralec. A če bi bilo sofinanciranje obnove kulturnih spomenikov bistveno večje in sistemsko rešeno za daljše časovno obdobje ter neodvisno od dnevne politike, tako na lokalni kot na nacionalni ravni, bi bilo tudi nesoglasij manj, poudarja Štajnbaher. Tudi pozitivnih, zglednih primerov ravnanj z dediščino, ki so se, čeprav po dolgih letih, na koncu dobro izšli, je seveda precej. A je že tako, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. In pri tem je prav, da je tako. Vedno znova je treba opozarjati na propadanje, nedopustna ravnanja s kulturno dediščino. Gotovo vsak od nas pozna (pre)več žalostnih zgodb, spečih gradov v svojem okolju. Že v bližnji okolici Maribora jih takoj najdemo nekaj: Viltuš, Slivnica, Pesniški dvor, v prvi vrsti pravzaprav sam mariborski grad in že omenjeni grad Betnava pa radvanjski dvorec ...
Naravnost neverjetno je, da iz vseh koncev države strokovnjaki, razna društva, prizadevni posamezniki, ki s prostovoljnim angažmajem marsikje skrbijo za to, da objekti v njihovih mikro okoljih vsaj za silo še obstanejo, vrsto let odgovorne na državni in lokalni ravni na ves glas pozivajo k ukrepanju, a niso (u)slišani. Tudi zapis v zakonu o varovanju kulturne dediščine, da je za izvršbo, torej obnovo dediščine, ko v postopku pride tako daleč in ni druge možnosti, poskrbi ZVKDS, je že od leta 2009 le mrtva črka na papirju. Zavod namreč za to nima nobenih sredstev niti sam ni izvajalec, nima ustrezne opreme. V Sloveniji zato še ni bilo primera, da bi ZVKDS na stroške države poskrbel za obnovo, nato pa terjal lastnika. Interes za spremembo zakonodaje naj bi sicer obstajal, tudi inšpektorat in predstavniki zavoda stalno seznanjajo pristojni direktorat s problematiko. A kaj, ko se šefi prepogosto menjujejo. In tako se problematika z vsakim ministrom na novo odkriva, rešitve pa se zamikajo v nedogled.
Kaj torej kot družba sploh želimo z gradovi, je osnovno vprašanje. Nato bo lahko sledila odločitev, kaj s tistimi, ki so že v javni lasti (je še primerno, da so v nekaterih socialnovarstvene ustanove?), in drugimi, ki jih želijo upravljati posamezniki, zanesljivi investitorji. Po narejenih prioritetah pa je treba zagotoviti denar (ali pa spodbujati z davčnimi olajšavami) za obnove tistih, ki jih bodo strokovnjaki prepoznali kot največje bisere. Če imamo obenem pred seboj ves neizkoriščeni turistični in s tem torej gospodarski potencial kulturnega turizma, noben javni vložek v to ne bi smel biti odveč.
In še en zgovoren podatek: za celotno državo so za nepremično dediščino pristojni trije inšpektorji, ki so samo lani dobili v reševanje 203 primere. Kaznovalni pristop sicer ne prinaša temeljnih rešitev, a vendarle pripomore k večjemu spoštovanju pravil. In ko velikokrat poslušamo, kako so inšpekcijske službe vseh vrst podhranjene, je zanimivo, da ni tako ob razglašeni epidemiji. Inšpektorji naenkrat lahko kažejo vso svojo moč, številčnost in veščost pisanja kazni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
