Ravnanje tistih, ki odlagajo odpadno blato v naravo, je sporočilo, da Slovenijo vidijo kot eno samo stranišče. In to ne stranišče, obloženo s čednimi keramičnimi ploščicami in s čisto belo školjko, skozi katero teče pitna voda. Vidijo jo kot latrino. Kot jamo, v katero opravljaš potrebo in gledaš, kaj so iz sebe stisnili tisti pred tabo.
S to razliko, seveda, da se tem grabežljivim, prevarantskim, lopovskim človeškim packom niti ni ljubilo izkopati jame. Drek so s kamioni kratkomalo pripeljali na lokacijo in ga skipali v naravo. Pivola, Dramlje, Šentjur, Zalog pri Ljubljani so štiri doslej znane lokacije, kamor so stresali človeške komunalne odpadke. Zakaj? Da bi prihranili stroške transporta, vzdrževanja voznega parka, delovne sile, čas in kdo ve kaj še. Da bi si v žepe natlačili še nekaj več od tega, kar jim gre.
Iz dobe umetne inteligence, robotov, superračunalnikov, ekranov na dotik in senzorjev, ki delujejo na glasovne ukaze, so nas ti primitivci poslali nazaj v srednji vek, ko so ljudje svoje odplake enostavno zlivali skozi okno. Novodobnim ekološkim teroristom ni dovolj, da so odpadki vir odličnega zaslužka. Želijo še več. Vedno več.
Kdo ve, kje in kako dolgo še bomo odkrivali takšna grobišča zdrave pameti, morale, odgovornosti, solidarnosti.
Nemoralnost teh ljudi je nagnusna in smrdeča. Najbolj pa zasmraja tisto, s čimer se v turizmu - v anekdotičnem božjem domu na sončni strani Alp - lahko še najbolj upravičeno pohvalimo: da imamo dokaj lepo ohranjeno, brezskrbnemu uživanju in občudovanju namenjeno naravo.
Pri vsem drugem, kar je povezano s turizmom, pa capljamo daleč za bolj izkušenimi, tradicionalno turističnimi državami. Ne premoremo veliko kreativnih idej, kako iz turistov - ki tudi puščajo svoje ostanke pri nas - potegniti še nekaj več za zdrave naložbe in dobre plače.
Imamo v povprečju slab, pogosto počasen servis, ki mu je korona zadala še dodatni šus s pomanjkanjem kadrov. Precej strežnega osebja se je zaradi zaprtja dejavnosti prekvalificiralo.
Dokler nam bodo stregli študentje, ki poklic natakarjev opravljajo površno, priučeni v enem dnevu, samo za preživetje in eventualno razbremenjevanje staršev, ne pa iz veselja, da lahko zadovoljijo goste, bo storitveni del turizma šepal. Ker tega nismo spremenili že pred štirimi leti, letos verjetno nimamo kaj dosti maturantov gostinske strežbe.
A kakorkoli: blato, odloženo okrog nas, smrdi, onesnažuje okolico, naravo, pitno vodo, ubija živali in rastline. Pa ne samo v Sloveniji. Vsakdo od nas, približno osem milijard ljudi na planetu, vsak dan pušča za sabo biološke odpadke. Kam z vsem tem? Kaj naj s tem počnemo, da ne bomo postali eno samo gnojišče? Je to vprašanje sploh še relevantno? Mogoče v neskončnosti vesolja velja Zemlja za odlagališče odplak bitij, ki jih sploh še ne poznamo.
Veter bo raznašal ne samo smrad, temveč tudi mikrodelce z odlagališč. Mi pa bomo vdihavali svoje lastne iztrebke
No, zdaj so na vrsti inšpekcijski organi in čistilci, nato pa še pravni postopki. Ponekod so že začeli s čiščenjem, saj je ogrožena tudi pitna voda, nekatere lokacije pa še čakajo. Inšpekcije rabijo čas, še več pa pravdanja na naših sodiščih.
Lahko pa se zgodi, da bo spomin odgovornih oseb zbledel in da bo epilog razočaranje za vse, ki to temo spremljamo z zanimanjem. Medtem pa bo deževalo in bo voda sprala blato v podtalnico. Veter bo raznašal ne samo smrad, temveč tudi mikrodelce z odlagališč. Mi pa bomo vdihavali svoje lastne iztrebke.
Za takšno dejanje bi bila najprimernejša najstrožja kazen. Ne samo v svarilo tistim, ki kaj podobnega načrtujejo, temveč zato, ker gre po mojem za naklepen poskus množičnega umora. Ljudje, ki o človeštvu razmišljajo tako brezbrižno, neodgovorno in zaničljivo, si ne zaslužijo življenja med ljudmi. Naj ga preživljajo sami. Med lastnimi iztrebki.
Menedžerji ne dajejo pojasnil medijem, zato je polje naše interpretacije odprto. Kakršnakoli že je: dejstvo ostaja, da je to nevarno in neznosno smrdi.
* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
