Večer navigacija.
Dobrodošli na naročniški strani vecer.com.

V profilu si lahko urejate vaše osebne nastavitve (temni način, horoskop).

Naprej.

(POGLED) Kolumna Renata Volkerja: Mavrica ali odpor proti nasilju, nasilje proti uporu

Renato Volker - Rene
26.06.2024 17:19

Nihče nima pravice trgati, zažigati ali krasti mavričnih zastav s knjigarn. Nihče ne sme razbiti gej lokala. Nihče me nima pravice napasti na poti s parade ponosa. Pa če zgledam kot rožni vrt ali rožni venec.

Poslušaj
Dobrodošli na naročniški strani vecer.com.

Dostopajte do knjižnice 20 priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na v članku.

Sašo Bizjak

Vikipedija pravi, da je mavrica svetlobni pojav v ozračju, ki ga vidimo v obliki loka spektralnih barv. Mavrica se pogosto pojavlja v kulturi kot motiv umetniškega ustvarjanja in simbol različnih gibanj. Sveto pismo pa takole:

1. Mojzes 9,9-17 "In kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsemi živimi bitji in vsem mesom; vode ne bodo nikoli več narasle v potop, da bi iztrebile vse meso."

In pri mesu se zatakne. Ker meso je grešno in telo požrešno. Dva svetova, nebo in zemlja. Dve dojemanji istega. In en simbol. In kot vse ostalo smo ljudje usrali tudi mavrico. In tako kot se je slovenski razdor začel z zahtevo po spravi, družbeni amnestiji borbe naših dedov, se borba za človekove pravice končuje s pričakovanji mavričnih bojevnikov po popolni odpravi, amneziji zdravega razuma.

Krivi smo

Nekateri ljudje smo se v nekem obdobju življenja, pa naj bo to v najstniških letih, ko smo bili še samski, ali v zrelem obdobju, ko smo že imeli družine, zatekli k organizirani obliki gibanja LGBTQIA+2 in ga celo soustvarjali. Doživeli smo vesoljni potop čustev, dvomov, strahov in občutkov prepovedanega, umazanega, celo grešnega. In tako kot Cerkev daje odveze, odpušča in sprejema grešnika, daje enako upanje po odrešenju tudi gejevska skupnost. Ko pa obe organizaciji malo bolje spoznaš, se meje med njima hitro zabrišejo. Gre za posel, ki temelji na nekem izvirnem zgodovinskem dogodku, ki ga mavričarji brez težav podkrepimo z dejstvi in celo fotografskim materialom, vera pač ponuja dogme in neke kvazi arheološke artefakte in objave pričevalcev. Novinarska pričevanja proti ustnemu izročilu. Zanimiv pa je seveda presek teh dveh vampirskih združb, ki tekmujeta za duše fanatičnih sledilcev. Tako se vsaj zdi. Jezuiti niso zastonj rekli: »Daj mi otroka, preden je star sedem let, in vrnil ti bom moža.«

Profimedia

Parada ponosa, kot se danes imenuje proslava zgodovinskih junijskih dogodkov iz leta 1969, ko so se v newyorškem baru Stonewall transvestiti, transseksualci, geji in lezbijke uprli policijskemu nasilju, se spreminja v svoje nasprotje. Odpor proti nasilju se je sprevrgel v nasilje proti uporu. Naša skupnost postaja čreda ovc, ki slepo sledi smernicam agende, ki je iz nas naredila grešne kozle družbe. Kdor se danes deklarira, čuti in živi kot gej, lezbijka ali transseksualec in ne uvidi, kam nas je pripeljalo vztrajno zanikanje politizacije našega gibanja, je sokriv. Krivi smo, ker smo tiho. Stara garda na svojih čajankah sicer nekaj jamra, ampak dlje od klekljanja idej ne pridemo. Krivi smo, ker smo dovolili, da nas neoliberalna struja v spregi z medicinsko industrijo in agendo dehumanizacije in depopulacije, da transhumanizma sploh ne omenjam, vodi proti prepadu vrednot in po poti mastno služi. Mi pa verjamemo, da nam daje neke "kao" pravice. Ja, pravico do socialne evtanazije in družbenega samomora.

Pa tako lepo je kazalo 

Mi, stara generacija, ki je v Sloveniji pred desetletji začela s paradiranjem, vemo, zakaj smo takrat korakali po obvoznici mimo nestrpnosti. V lokalu Galerija v Ljubljani so namreč dvema iz našega plemena zavrnili strežbo in za cel mesec smo zasedli njihov vrt, pili mineralno vodo in kljubovali. Prihodnje leto smo tam mimo korakali po "obvoznici proti nestrpnosti" z mavričnimi zastavami in midva sva bila v prvi vrsti. Sledile so povorke po mestu in ostalo je zgodovina. Danes je parada ponosa samo ena od poslovnih priložnosti nevladnih organizacij. In eno samo jamranje, politiziranje in provociranje. In photo op za sluzave politike. Tako kot osamosvojitev se je tudi naša vključitev v družbo izjalovila. Pa tako lepo je kazalo. Postali smo samo še ena tržna niša, ki pa se hkrati predstavlja kot žrtev. In ker žrtev pogosto sama kreira pogoje za svoj obstoj, en tak čustveni perpetum mobile in štokholmski sindrom hkrati, se stvari zakomplicirajo. Parada ponosa se je iz velike potrebe spremenila v malo. In scanje proti vetru ima svoje posledice. Ozaveščanje družbe o obstoju, potrebah in željah skupnosti in posameznikov je ena stvar, vsiljevanje, nesprejemljivih in ekstremnih idej pa je druga. In tukaj pride do trka vrednot in njegovih posledic.

Parada ponosa vsak dan 

Ko te moti plakat, da sta spola samo dva, pa čeprav je samo dejanje čista provokacija, imaš pač naučeni problem. Ker spola sta samo dva. Moški in ženski. In tri seksualnosti obstajajo. Hetero, homo in bi. Nekdo drug ima problem, ker se ne strinja s tvojim transparentom LGBT v šole. Vem, da je bogoskrunsko, ampak mene je veliko bolj zmotil slednji. LGBT v šole? Kaj sledi temu? Verouk v šole? Dokler me v učbenikih bolj moti manko LGBT kot umikanje NOB, sem bitko vnaprej izgubil. In glede na to, da sem prepričan, da večina mlajših od trideset let sploh ne ve, kaj NOB pomeni, je proces skorajda že končan.

O trans agendi sem svoje že povedal in sem pokasiral naziv transfob. Kljub temu da s trans osebami posedam po lokalih in se pogovarjamo o vsakdanu. Dokler bo Salome razprodajala predstavo po celi Sloveniji, mi, prosim, ne razlagat o transfobiji. Ko bodo prišli v šole po sedemletnike, pa mene pokličite. Jim bom jaz nohte postrigel. Ne bo prvič. Naj bo mavrica otrokom še naprej nebesni pojav plesa sonca in dežja, ne strah pred temo vrednot.

Pa da se razumemo, nihče nima pravice trgati, zažigati ali krasti mavričnih zastav s knjigarn. Nihče ne sme razbiti gej lokala. Nihče me nima pravice napasti na poti s parade ponosa in me poslati na urgenco. Pa če zgledam kot rožni vrt ali rožni venec. A kljub temu je moja parada ponosa vsak dan. Žal sem v tem pogledu na mariborskih ulicah precej osamljen. Nisem še namreč videl gejevskega para, ki bi si drznil poleg psa na vrvici za roko voditi še partnerja. In v tem grmu tiči zajec. Veliko nas je, ampak večina vas je nevidnih, prozornih in prestrašenih. In tudi zato me mnogi z moje fuckultete prezirate in niti ne pozdravite. Ker vas je strah biti kot jaz. Strah vas je lastne mavrične sence. Sramujete se samih sebe in pričakujete, da vas bodo kot take drugi sprejeli. Težka bo. Zato se premnogi strinjate z mantro o štirih stenah, ker tam lahko živite pravi jaz. Jaz pač zahtevam, da je moj oder cel svet.

Se vidimo prihodnje leto na paradi ponosa v Mariboru. O, moj bog, kako se bom spet zrihtala. Naša narodna noša je pač drag, crossdressing in malo morje fetišev. Morda se staram, ampak vse res ni za ulico. Je pa tudi res, da se nad brazilskim karnevalom malokdo pritožuje, pa je gole kože na pretek. Pa boljša muzika.

Profimedia