Igor Gošte
Preden začnem, naj pojasnim, da že od svojega osemnajstega leta nisem zaužil alkoholne pijače. Nobene. Bila so leta, do mojega šestdeseta leta se jih seveda kar nekaj nabralo, ko so mi nekateri "prijatelji" želeli v mojo brezalkoholno pijačo naliti kapljico ali dve alkohola. A sem bil vedno previden in zelo pazil, da denimo odprte steklenice cokte ali soka nisem puščal na mizi. Zadnja leta je malo drugače, "jeza", ker ne pijem alkohola, se je razkadila. Prijatelji, sorodniki in nekdanji sodelavci so se sprijaznili, da imam odklonilen odnos do alkohola. To velja zame, nikdar pa me ni pretirano motilo, če so okrog mene pili. Zmerno, se razume. A vseeno v družbo povsem opijanjenih mož in žena vse redkeje zahajam ali se v njej zadržujem.
Zakaj to pišem? Zato ker sem nekaj časa pred martinovanjem v naši politiki in kakopak v medijih zasledil navidezne dušebrižnike, ki bi radi izkoreninili navade in običaje naših prednikov, ki jih na srečo nekaj še ohranjamo. Ne vem, zakaj se je bilo potrebno vladajoči politiki "zaleteti" v primernost ali neprimernost organizacije martinovanja v prostorih Osnovne šole Leskovec pri Krškem. Strinjam se, da bi bilo boljše, če bi imeli v tem kraju primerno in dovolj veliko dvorano za organizacijo martinovanja. Ampak v tem kraju in še marsikje drugje pri nas, za razliko od Ljubljane, primernih dvoran pač nimajo. Niti ne zunanjih igrišč za organiziranje kakšne gasilske veselice, kjer se seveda toči tudi alkohol. Marsikje so primorani te organizirati na (ob)šolskih igriščih. Prepričan sem, da to ne vpliva kvarno na otroke ali pa vsaj bistveno manj kot vnos pametnih telefonov in naprav v šolske prostore. Največji vpliv na otroke pa imajo zagotovo starši. Tako kar se tiče uporabe pametnih telefonov in naprav kot dejstva, da je mnogo družin med nami, ki brez najmanjšega sramu ali zadržkov v družbi svojih otrok veselo uživajo alkoholne pijače.
Kolesarji so se prebudili
V Ljubljani imajo še nekaj, česar drugje nimajo ali je zelo redko. Občasno kakšne proteste. Obravnavane drugače, ali kot smo včasih rekli, po dvojnih vatlih. Medtem ko Jenullove kolesarje, ki so se očitno po treh zimah prebudili iz zimskega spanja, na naši javni RTV in komercialni Pop TV veselo promovirajo, Ruparjev Glas upokojencev tega ni deležen. Če že, zelo kritično. Kakorkoli že, kar se mene tiče, sem vedno vesel, ko se kdo med nami prebudi in protestira. Mirno, se razume. Zato me je precej razveselilo, ko so se nekateri Jankovićevi prijatelj in njegovi politični sopotniki odločili, da je šel s podporo prijatelju Vučiću predaleč.
Predaleč je šel že marsikdaj prej in raznih primerih, recimo v zadevi farmacevtka, pa pri najmanj sumljivih poslih in rabotah, a takrat so molčali, zdaj ko gre za neko drugo državo, kar Srbija je, čeravno se mi zdi, da bi nekateri še kar radi, da bi bili vsi skupaj še vedno v neki skupni državi, ki je na srečo propadla in razpadla, pa so se prebudili. Že vsaj dve leti pa so prebujeni bistveno bolj množični Ruparjevi upokojenci, ki veselo organizirajo proteste proti tej nesposobni vladi, ki jo vodi Robert Golob. Razlogov imajo več kot dovolj. A dejstvo je, da med tem ko kolesarji, pa tisti zbrani okrog levih nevladnih organizacij, le redko povedo kakšno kritično o tej vladi, razočarani upokojenci in drugi zbrani okrog nekdanjega poslanca Pavla Ruparja ne skrivajo svojega nezadovoljstva s stanjem v naši državi. "Skrivajo" pa jih, kot rečeno, mediji.
Šport nas gor drži
Zdi se, da je edino, kar nas še drži v optimističnem vzdušju, šport. Tako tisti veseli dogodki, ki jih je veliko, kot malo manj veseli, kot je bil ta z presenetljivo menjavo Dončićevega kluba. Tu smo bili poenoteni. Zdelo se nam je, da se mu je zgodila krivica. Upam, da se denarnim mešetarjem, ki jih je tudi v naši prestolnici veliko, račun ne izide in bo naš Luka iz tega navideznega poraza prišel kot velik zmagovalec. Da ima veliko srce tudi za druge, je pa tako in tako že pokazal. Za razliko od nekaterih naših sicer cenjenih športnih asov, on rad seže v svojo denarnico in kaj donira.
Pri športu še čutiš, da si del naše domovine. Sploh če se zapelješ na kakšno skakalno tekmo v Planico ali Ljubno. Tu se še sliši slovenska pesem, tu še vihrajo slovenske zastave, ki jih ni prav dosti izobešenih na naših hišah, ko slavimo kakšen naš pomemben praznik, kot je denimo dan samostojnosti in enotnosti ali dan državnosti. Kot bi se naše še vedno mlade države sramovali in še kar z nostalgijo gledali proti nekdanji skupni, ki je bila prej slaba mačeha kot dobra mati.
Po mojih zapisih sodeč boste rekli, da se mi zdi tudi država Slovenija slaba mačeha. Ja, lahko bi bilo marsikaj drugače in boljše, a je vseeno svetlobna leta boljša, kot je bila kadarkoli poprej nekdanja SFRJ. Je pa res, da smo bili takrat vsi bolj kot ne revni med revnimi in smo menili, da smo vsi v istem zosu. Zdaj so razlike večje, a imamo tudi več. Ne le denarja, da si kaj privoščimo, pa lepše okolje, urejene parke, kolesarske poti, športna igrišča, šole, bolnice, založene trgovine, da nam ni treba švercati iz Avstrije in Italije, še vedno imamo tudi več politične in medijske svobode Le da me to slednje vse bolj skrbi. Saj so mediji prišli v roke tistim, ki pravzaprav niti vedo ne, kaj medij sploh je.
